1950 Lož – Odločba o prekršku

Vršilec dolžnosti poverjenika za notranje zadeve Okrajnega ljudskega odbora v Postojni, kamor je takrat spadala tudi Loška dolina, je 14. 11. 1950 zaradi prekrška zoper javi red in mir kaznoval krojača iz Loža Andreja Pelana, na 3 mesece odvzema prostosti. Do tedaj je bil tri dni v priporu, kar se mu je vštelo v kazen, ki jo je nastopil takoj po izreku odločbe.

Prekršek je storil s tem, ko je govoril, da so člani KP (Komunistične partije), kamor veter piha in da če bi prišel na oblast Hitler, bi ga častili, da pa bo FLRJ propadla v dveh letih. Poleg tega je na izposojenem radiu poslušal postaje, ki klevetajo FLRJ in tako propagando širil v javnosti. S tem je širil neresnične vesti, s katerimi je rušil mir in zadovoljstvo državljanov. Vedel se je tudi posebno predrzno, ko je novembra na masovnem sestanku izjavil, da so vsi člani KLO (Krajevnega ljudskega odbora) osli, ker so mu odredili rejo enega prašiča za obvezno oddajo. Vse očitano je storilec priznal, izrečena mu je bila najvišja predpisana kazen.

Ko danes beremo to ali pa kakšno drugo odločbo iz prvih povojnih let, težko razumemo dejanja takratne oblasti. To je bil povojni čas, ko je bila že delno izvedena “ekspropriacija ekspropriatorjev” (zaplembe in nacionalizacije), kar je povzročilo mnogo nezadovoljnih ljudi, čas, ko se je leta 1948 Jugoslavija otujila od dotedanje vzornice Sovjetske zveze, ta pa je z incidenti na državni meji grozila z intervencijo, in ko je zlasti v mestih poleg vsega drugega zaradi slabih letin izrazito primanjkovalo hrane. Zmagoslavje po zmagi v vojni je z leti začelo usihati in oblast se je v skrbi za obstoj odločila za trde ukrepe. Zgodovinarji so zapisali, da se je v Jugoslaviji začel pravi stalinizem po odcepitvi od Stalinove Sovjetske zveze, končal pa, ko je leta 1953 umrl Stalin in je bila 1955 podpisana Beograjska deklaracija med Titom in Nikito Hruščovom. V tem času so se zgodili montirani Dachauski procesi, organizirano je bilo taborišče na Golem otoku, kmete, ki so vso vojno prehranjevali partizansko vojsko, so prisiljevali v ponesrečene kmetijske zadruge, zelo je naraslo število obsojenih duhovnikov. Nastalo je vzdušje, ki ga je z enim stavkom opisal Tone Partljič v komediji Moj oče, socialistični kulak “Zdaj je svoboda, je treba pa pazit.” Na strani Stareslike je 25. 6. 2020 opisan doživljaj Alojza Hrena iz Cerknice, ki je bil tudi kaznovan za isti prekršek kot Andrej Pelan na 3 mesece zapora, ker je na veselici v Begunjah leta 1948 v pogovoru rekel prijatelju, da so v JLA nekateri oficirji za Stalina, drugi pa za Tita. Kazni za prekrške so izrekali uslužbenci organa za notranje zadeve in ne gre dvomiti, da so sledili takratnim navodilom, da je treba zaostriti kaznovanje, nekaj pa je prispevalo tudi nepoznavanje prava.

Če pogledamo odločbo pred nami strogo s pravnega vidika, je rezultat naslednji: govor o tem, da so člani KP kamor veter piha in da bi častili tudi Hitlerja, če bi prišel na oblast, je zgolj izražanje mnenja, kar pomeni izrabo tudi takrat v ustavi dane pravice do svobode govora. Isto velja za izjavo, da bo FLRJ propadla v dveh letih. Poslušanje tuje radijske postaje ni bilo kaznivo, trditev, da je klevetanje FLRJ kot propagando storilec širil v javnosti, ni konkretizirana in zato ne more biti upoštevana. Izjava na masovnem sestanku, da so vsi člani KLO osli, pa je žaljiva. Žalitev na javnem kraju je bila kazniva že po zakonu avstrijskega cesarstva, tudi po zakonu Kraljevine Jugoslavije in je kazniva tudi danes pri nas; storilec se po 1. točki 7. člena v zvezi s 5. točko 2. člena Zakona o varstvu javnega reda kaznuje z globo. Prej omenjeni Alojz Hren pa je bil kajpada po krivici kaznovan.

Povsem nekaj drugega pa so bili Golootočani, čeprav so bili obravnavani po istem zakonu. Leta 1947 je Stalin ustanovil Komunistični informacijski biro (skrajšano Informbiro ali IB), telo, ki naj omogoča povezovanje, usklajevanje in medsebojno obveščanje med komunističnimi strankami držav vzhodnega bloka. V bistvu pa telo, kjer so partije držav zgolj sprejemale Stalinova navodila. Ker je Tito, edini med člani, kazal preveliko težnjo k večji samostojnosti Jugoslavije, je Informbiro po odredbi Stalina 28. 6. 1948 sprejel resolucijo, v kateri so Tita obtožili oddaljevanja od marksistično – leninistične ideologije ter sovražnega odnosa do Sovjetske zveze. KP Jugoslavije so izključili iz Biroja, prekinili politične, gospodarske in druge povezave, na vzhodni meji pa začeli kopičiti vojaštvo. Pretil je napad. Vodstvo Jugoslavije se je odločilo takoj izolirati vse simpatizerje Stalina in Sovjetske zveze, da v primeru napada ne bi imeli v državi pete kolone. Za izolacijo so izbrali Goli otok za moške in bližnji Grgur za ženske. Kraja sta oddaljena od potencialne fronte na vzhodu, z varovanjem taboriščnikov na otokih ni težav. Na nenaseljenem Golem otoku je takrat imelo podjetje Mermer (po naše marmor) z Reke kamnolom.

Po vsej državi je bila takorekoč čez noč sprožena silna propaganda proti Sovjetski zvezi in Stalinu ter izražanje popolne podpore našemu vodstvu. Člani KP so se na sestankih morali takoj opredeliti, koga podpirajo. Za mnoge je bil to usodni trenutek. Tisti, ki je n. pr. zgolj rekel, da ne more razumeti, kako je naš včerajšnji največji prijatelj in vzornik danes naš sovražnik, je v hipu dobil naziv informbirojevec (skrajšano IB-jevec) in večino so zadele strašne posledice. Takšne dvomljivce, pa tudi iskrene simpatizerje Stalina (večletna propaganda je pri marsikom dosegla namen), so za dve leti odpeljali na Goli otok, ženske na Grgur. Od leta 1948 do 1955 je bilo na teh otokih zaprtih 16.731 oseb, med njimi 566 Slovencev, ocena je (podatkov ni) da jih je tam umrlo okrog 3000. Lokacija taborišča je bila ves čas tajna, imenovali so ga Mermer. Prvi taboriščniki so morali šele zgraditi naselje in vse drugo za bivanje. Ves čas so doživljali nečloveško trpinčenje. Ko jih je ribiška ladja Punat pripeljala z Reke na otok, so jih tam v špalirju pričakali vsi taboriščniki, ki so prišleke med tekom skozi špalir morali tepsti. Nekaterim je bilo že to preveč in niso pritekli do konca. Režim je bil nekaj posebnega, saj vodstvo neposredno ni izvajalo nasilja nad taboriščniki, to je bilo naloženo taboriščnikom samim. Vodstvo je le opazovalo, kdo se je pri tem bolj izkazal, kar je pomenilo, da je “revidirao stav” in je lahko imel zelo megleno upanje, da bo prej odpuščen. Taboriščniki so cele dneve v neznosni vročini kopali in obdelovali kamen, izdelke pa je podjetje Mermer z Reke prodajalo v Italijo. Za najrazličnejše kršitve zapovedane discipline so bile določene kazni: ena milejših je bila n. pr. “bojkot”, kar je pomenilo, da teden ali celo mesec dni noben taboriščnik ni smel z bojkotirancem spregovoriti niti besede. Ko je taboriščnik odslužil svoji dve leti, je bil odpuščen, prej pa je moral podpisati strogo zavezo, da o Golem otoku nikoli nikomur ne bo govoril. Odpuščenega so odpeljali na Reko, tu pa je včasih koga pričakal miličnik in mu vročil odločbo o nadaljnjih dveh letih bivanja na Golem otoku, kamor je bil istega dne vrnjen. Takim nesrečnežem so sotrpini rekli “dvomotorac”, redki posamezniki so bili celo “trimotorci”.

Odločbe o prekršku so bile nekaj posebnega, saj ti ljudje niso storili nobenega prekrška. Zato jim je pristojni prekrškovni organ izrekel le “varstveni ukrep” dveletnega bivanja v kraju Mermer, da ne bodo škodljivo vplivali na ljudi v svojem okolju. Ker se ni izvajalo nobenih dokazov o ničemer, zadoščala je le prijava milice, je utemeljeno domnevati, da so bili posamezniki krivo ovadeni samo zaradi kakih osebnih zamer ali interesov. Ko so prišli z Golega otoka, se je vseh prijel izrazito slabšalni naziv informbirojevec, mnogi znanci so se jih izogibali, prva leta so težko dobil zaposlitev. O letih na tem otoku ni nihče govoril že zaradi omenjene zaveze pa tudi zaradi tega, ker so imeli zaradi tamkajšnjega režima, ki je prisilil ljudi, da so nečloveško ravnali drug z drugim, brazgotine na duši.

Do teh nesrečnežev, ki jim je prejšnja država uničila življenje, pa ni bila blagohotna niti nova država. Namesto, da bi Državni zbor sprejel zakon, s katerim bi peščico še živih rehabilitiral in jim priznal odškodnino, je zgolj omogočil, da lahko vsak posameznik predlaga vrhovnemu državnemu tožilcu, naj vloži na Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti in senat treh vrhovnih sodnikov je potem odpravil odločbo, ker prekršek v odločbi “ni konkretiziran” in se ga zato ne da preizkusiti. Le na tak, lahko bi rekli formalistično poniglav način, je sodišče lahko odpravilo odločbo. Ko sem pred 30 leti na Vrhovnem državnem tožilstvu pisal nekaj teh zahtev, sem imel grenak priokus.

Viri:

• Dragan Marković: Istina o Golom otoku; Narodna knjiga – Partizanska knjiga, Beograd, 1987

Kraj: Lož
Datum: 1950
Avtor: —
Zbirka: Vida Pelan Fratina
Skenirano: 6. 11. 2025
Oblika: dokument