1965 Postojna – Z vlakom

Slika je nastala v šestdesetih letih 20. stoletja. 1965 se mi je zdela primerna letnica. Ker je vlak polno naložen sklepam, da pelje v smeri Ljubljana – Sežana. Leta 1965 so na Rakeku naložili 44.177, razložili pa 24.271 ton blaga. Razkladali so ramparji ročno.

Po upokojitvi se dolgo nisem peljala z vlakom, ker ni bilo potrebe. Če bi vozil v Cerknico, bi se večkrat. Ko sem se končno peljala v Ljubljano, se nisem s tovornim. Sosed, ki je hodil v meščansko šolo v Logatec, je pripovedoval, da so tovorni vlaki vozili počasi. Potniški so bili bolj redki, zato so skakali na vagone tovornega vlaka, na Rakeku so se »razložili«. Dandanes tudi potniški na nekaterih odsekih vozi tako počasi, da bi lahko skakali nanj in z njega.

Vedno sem rada brala. Mami se je to zdela potrata časa. Vsak dan dve uri na vlaku na poti v službo in iz nje sta bili le moji. Toplo, mir, nič ni treba misliti. Edino od Borovnice naprej je bilo kot na italijanski tržnici. Sčasoma se navadiš. Če le ne bi bile vse dame polite  s tistimi sladkimi poceni parfumi po pet evrov za liter. Sluh lahko odklopiš, dihat je pa treba. Zato je bilo treba v knjižnico po knjige. Čim več njih. Dajo jih pa le deset. Nekoč sem jih domov prinesla polno torbo. Mama se je jezila:

– Kaj kar naprej tiste knjige vlačiš.
– Kaj te moti. Saj ne berem doma, ampak na vlaku.
– Tudi tam ni treba.
– Kaj pa naj delam dve uri?
– Skozi okno glej.

Vsak dan dve uri gledat skozi okno – vsako travco bi poznala in vedela, koliko je zrasla. Novembra 2024 pa sem šla v Ljubljano v arhiv – z vlakom. Sem penzič in imam zastonj karto. Bil je tisti novi, modre barve. Peljala sem se kot kraljica in seveda sem brala. V Borovnici so kot običajno vstopile dežurne čenče. Ko je vlak speljal z borovniške postaje, sem le dvignila glavo in pogledala skozi okno. Na obeh straneh proge najmanj tri metre ali več visoka protihrupna zaščita vse do Ljubljane. Takoj sem se spomnila na mamo. Bohved, če bi sedaj tudi rekla, naj skozi okno gledam. In kaj naj gledam?

Naslednje leto novembra sva šla ponovno v Ljubljano. Vozi me me vlak v daljave … dvakrat toliko časa kot običajno. Za isto ceno – upokojensko brezplačno. Prvi vlak z Dunaja v Postojno je pripeljal 20. novembra 1856, v Trst pa 27. julija  1857. Vožnja od Rakeka do Ljubljane je trajala 84 minut. Tega rekorda do danes še niso podrli. Protihrupne ograje so še vedno tam razen v Borovnici, kjer so jih podrli vagoni, ko se je avgusta 2025 iztiril vlak. Včasih je vlak iztiril, sedaj se iztiri. Al prav se piše kaša ali kasha? Naši bratje od dol bi rekli: »Isto sranje, drugo pakovanje,« ali po Đorđu Balaševiću: »Princip je isti, sve su ostalo nijanse.« Vagoni še vedno ležijo razmetani kot po partizanski diverziji. So pa lepe zelene barve.

Ljubljana ni bila nič bela. Megla do tal. Bilo je več kot petdeset odtenkov sive. Da sva našla do optike Krstič, sva morala uporabiti navigacijo. Ne predstavljam si, da moraš celo zimo preživeti v takšnem okolju. Če pa še dež pada, ni boljše kombinacije. Prime te, da bi skočil v Ljubljanico. Naslednje leto bom vajo ponovila, ker me res zanima, kako dolgo bodo tisti vagoni še tam in ograja razbita. Emonika pa raste, če lahko tako rečemo, ker do sedaj je šlo v višino bolj malo, več pa v globino. Če bodo naleteli na kakšno emonsko vilo, bo takoj končano.

Kraj: V bližini Postojne
Datum: 1965
Avtor: Radivoj Pleterski
Zbirka: Karel Rustja
Skenirano: 6. 7. 2025
Oblika: fotografija