1967 Cerknica – Otroštvo na Kamni gorici (2)

Na pričujoči razglednici je Cerknica, kakršna je bila pred mnogimi leti. Letnica v naslovu ne ustreza nastanku fotografije, sem jo pa uporabil zaradi dela Kamne gorice, ki se vidi na njeni desni strani. Če bi se danes postavili na mesto fotografa Jožeta Žnidaršiča st. in posneli novo, bi med podobama Cerknice opazili ogromno razliko, kot bi jo opazili pri meni, saj je od dogodkov, ki jih opisujem danes v drugem delu zapisa, minilo že skoraj 60 let.

Na Kamni gorici se nismo samo preganjali in igrali z loki, pač pa smo občasno tudi pasli. Sosedovemu Francetu smo pomagali pasti kravo. Eno samo, a je bila to zelo zahtevna naloga, vam povem. Pet, šest ali pa še kakšen več, se nas je odpravilo z njim, s seboj pa smo vzeli kravo in kakšno palico za njen volan, če je mislila kje iti po svoje. Varno smo jo pripeljali po cesti v hrib mimo Tavžljevih do Mrave in cerkve svetega Roka ter naprej proti vrhu Kamne gorice.

Pred njim smo na razcepu zavili levo na pot, ki je vodila mimo razpadajoče apnenice nad Klopčarico, ki je vidna na sredini slike, iz nje pa smo prišli desno od nje nad Čreslom, ki je bilo v tistem času smetišče, na križišče, ki je vidno na skrajnem robu slike. Prečkali smo to cesto, ki je vodila proti Begunjam in se od tam pognali na vzpetino na desni z imenom Markovc, po pobočju katerega je tekla Rupnikova linija. Ravno na tistem mestu so čez čas iz njega naredili strelišče, na katerem sem po šolski dolžnosti streljal tudi jaz. Pod Linijo je bila speljana stara cesta proti Rakeku, ki je vidna na levi strani Klopčarice in nato kako se vzpenja nad njo proti Kapelici na vrhu. Ko sem bil nazadnje tam, da je bila narava na sliki še v približno taki obliki, je bilo to takrat, ko se je po letu 1991 tihotapilo deske v Makedonijo.

Pri omembi svetega Roka in njegove lipe naj povem še tole. Na teh straneh sem večkrat bral o tej lipi, in da je vanjo udarila strela. Ne vem točno, katerega leta je to bilo, morda med tisto hudo nevihto leta 1965, vem pa, da je bilo to v zgodnjih letih mojega otroštva v času njenega cvetenja, saj me je naslednji dan, ko se je vreme umirilo, poklicala stara mama, da sem ji pomagal peljati kulca do nje. Tam sva z  ogromne odlomljene veje nalomila manjše s cvetjem vred, jih naložila na najino transportno vozilo in jih odpeljala domov. Tam je stara mama z njih obrala vse cvetje, ga položila na reto in ga dala sušit na sonce za lipov čaj.

Ograda je bila tipična za to področje, ograjena delno z živo mejo, delno s kamnitim zidom, ki je bil na enem mestu malo podrt, za vrata pa je bila na zid položena ranta. Tako se je krava počutila varna in se je ob tolikih pastirjih mirno in brezskrbno pasla, dokler se ni odločila preskočiti podrtega zidu in jo mahnila na njive na Loško. Šla je tudi preko globoko skopane Rupnikove linije, ki pa je bila namenjena za zaustavitev Italijanov, ne pa krav. Včasih smo bili tako zatopljeni v svoje početje, da smo opazili, da krave ni več med nami šele po vpitju kakega kmeta, ki jo je podil z njiv. Dišala ji je sočna detelja in obstajala je velika nevarnost, da bi jo obisk v njivski restavraciji preveč napenjal. In ta pobeg se je zgodil večkrat in ne samo nam. Ob spominu na njeno početje se nič ne čudim ženski, ki je rekla, da njihove krave niso tako kot drugi ljudje.

Pa niso kmetje s polja podili krav in nas brez razloga. Takrat je zemlja ljudem nekaj pomenila. Za preživetje so pridelovali hrano na poljih, na katerih ni bilo cest in rondojev, po katerih nam iz tisoče kilometrov oddaljenih krajev vozijo hrano, ki jo prodajajo v na najboljših njivah zgrajenih trgovskih centrih, prav tako pa tedanja kmečka dekleta in fantje niso govorili, kot s koščkom ironije pravi moj prijatelj, da bi pri njih še imeli kmetijo, pa starši ne zmorejo več.

Seveda pa palica in krava nista bili edini stvari, ki smo jih vzeli s seboj. Obvezna sta bila papir in šibice za podkurit, kakšna flaša vode, nekaj krompirja za speči in obvezni pipci. Z njimi smo rezali veje, delali piščalke in druge pripomočke in jih v raznih igrah metali tako, da so se zapičili v zemljo. Nad to ogrado je bil pred drugo svetovno zgrajen bunker, ki so ga razstrelili, dve veliki plošči pa sta se zavalili vanjo. Rabili smo jih za ležalnike in slikarsko platno, saj smo nanju z ogljem risali in pisali vsemogoče. Kar se tiče kurjenja in peke smo bili pravi specialisti in povem vam, da takega krompirja ne pozabiš nikoli. Čeprav je bil ves črn, obložen s kakim milimetrom oglja, smo ga malo podrgnili z rokami ali travo in ga s slastom pojedli. Nas je pa prekašal pastir Jože, na katerega smo nekoč med igro naleteli na vrhu Kamne gorice. Ko smo prišli tja, je ravno zakuril med dvema kamnoma, na katera je položil železno lamo in ko se je ta dovolj segrela, je nanjo s tistimi debelimi vilicami dal svinjsko mast in si ocvrl jajca na oko. Nato je iz ruzaka vzel še  kruh in ga začel pomakati v jajca, zraven pa je prilival kofe iz nesladkane cikorje in proje.

Pa še nekaj smo delali na paši. Kadili smo. Pa ne cigarete. Si jih nismo upali ukrasti očetom in jih odnesti v gmajno. Najbolj pogost material je bil srubrat, ki je bil votel in se je tisti pekoči dim dalo dobro vleči, da pa je bil še boljši, smo ga najprej par dni sušili. Užitek s kašljanjem in solznimi očmi. Verjetno smo poskusili še kaj, a velikokrat smo uporabili tudi papir, ki smo ga »slučajno« od doma vedno vzeli preveč in vanj na tesno  zavili suho travo. Ta zvitek smo prižgali na enem koncu, drugi konec pa kot cigareto dali v usta in pazljivo vlekli vase. Če si preveč potegnil, se je vse skupaj vnelo in postalo prevroče, če pa premalo si bil zaradi dima ves objokan. Je bila pa ta metoda bolj enostavna, hitrejša kot s srubratam in dostopnejša. Trava je bila namreč že suha in rasla je za vsakim grmom, ne pa kot sedaj, ko jo je treba kupit.

Piše, da je ponatis prepovedan, objava v Starih slikah pa ne.

Slovarček:

• Klopčarica: Klopčarjeva ograda
• kulca: mali voziček na štirih okovanih kolesih
• ruzak: nahrbtnik
• srubrat: srobot
• šibice: vžigalice

Viri:

• France Bauman

Kraj: Cerknica – Kamna gorica
Datum: 1967, fotografija okoli 1960
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Tone Urbas
Skenirano: 29. 7. 2016
Oblika: razglednica