1986 Maribor – Mejna železniška izkaznica

Nekateri železniški uslužbenci so pogosto službeno potovali preko meja, še posebno, če je bila postaja izmenjave železniškega prometa v sosednji državi. Postaja izmenjave pomeni, da si dve železniški upravi oz. dva železniška prevoznika predajata potniške ali tovorne vlake preko državne meje.

V času Socialistične federativne republike Jugoslavije je bilo prehajanje državne meje precej bolj nadzorovano, kot ga poznamo danes, vendar ne povsem enako skozi vsa obdobja te že zdavnaj rajnke države. Pravila so se razlikovala glede na obdobje (npr. 50., 60., 70., 80. leta prejšnjega stoletja) in tudi glede na to, kam si potoval. Po koncu druge svetovne vojne je bilo zelo težko dobiti potni list, a tudi ta še ni avtomatsko omogočil poti v tujino, ker je bilo za pot preko meje treba pridobiti dovoljenje “ljudskega komisariata” za notranje zadeve. Po letu 1960 se je Jugoslavija začela odpirati na zahod in prehod mej je bil veliko bolj preprost, saj je običajno za sosednje države zadoščal le potni list. Kljub temu pa so v 1980. letih imeli zaposleni na pošti in železnici posebne izkaznice za prehod državne meje. Uporabljale so se za promet do prve postaje izmenjave ali pa za tranzit po sosednji državi.

Janeza Dragoliča, železničarja iz Cerknice, je pot na železnici zanesla na področje Notranje kontrole, kjer je postal inšpektor za električno vleko. To je pomenilo, da je nadziral vožnje električnih lokomotiv, te pa lahko vozijo le na elektrificiranih progah. Za delo, ki ga je opravljal na svojem področju, je potoval tudi preko državnih meja, a največkrat le do prve postaje izmenjave prometa. Za takšne vrste poti pa so morale biti seznanjene tudi sosednje države. Avstrijski organi za notranje zadeve v Celovcu so Janezu potrdile prehod meje na dveh meddržavnih železniških odsekih med Slovenijo in Avstrijo, to sta bila Maribor-Špilje in Maribor-Prevalje-Pliberk. Prvi odsek je bil elektrificiran, drugi pa ne.

Ko že omenjamo prehode državne meje z vlaki, je treba še kaj napisati o švercarskih vlakih med Slovenijo in Italijo. V 1960. letih so med Ljubljano in Trstom začele voziti znamenite gomulke, belo-rdeči elektromotorni potniški vlaki. Z njimi se je v Trst hodilo po nakupih in švercalo blago. Tihotapilo se je vse, kar se je lahko skrilo v vlaku ali na sebi: obleke, kavo, gospodinjske aparate in ostalo italijansko šaro. Ljudje so se obleki v več kavbojk, srajc in drugih oblek, da so se komajda premikali in hodili kot roboti. Neznansko vroče jim je bilo, ko je strojevodja poleti za nalašč vklopil še gretje, ki je na gomulki le redko zatajilo in zelo rado podplate na čevljih topilo. Kava se je skrivala na vseh mogočih lokacijah v vlaku, tudi na takšnih, da so švercerji na dolgi vožnji že zdavnaj pozabili, kam so jo skrili. So je pa zato bili toliko bolj veseli vzdrževalci vlakov, ki so jo nehote našli med vzdrževanjem gomulk v delavnicah. Stari strici pravijo, da so v delavnicah nekoč v gomulki našli celo orožje.

Slovarček:

• švercanje: tihotapstvo
• gomulka: potniški vlak poljske proizvodnje

Kraj: Maribor
Datum: 1986
Avtor: Miloš Toni
Zbirka: Janez Dragolič
Skenirano: 22. 11. 2025
Oblika: predmet