1959 Grčija – Turistični prospekt

Brošuro na sliki je leta 1959 izdala Direkcija za sejme in razstave pri Ministrstvu za trgovino v Grčiji, Atene, Trg Kaningos. Kot vso ostalo odvečno kramo sem jo dobila v hrambo, ko je stric ni več rabil. Ne vem, kje in zakaj jo je dobil, ker je bila namenjena pretežno podjetjem, ki so sodelovala z Grčijo ali pa so jo delili na mednarodnih sejmih in diplomatskih predstavništvih, da bi v Grčijo privabili investitorje ali/in turiste. Mogoče so preostanek razdelili po ostalih podjetjih in turističnih agencijah, da so spodbudili potovanja na jug. Natisnili so jo v tiskarni M. Pechlivanidis & co., ki je bila uradni dobavitelj za državne institucije in kraljevi dvor. Poleg zgodovinskih znamenitosti knjižica poudarja tudi modernizacijo države, znamenite sadjarske in druge pridelke ter pomembno trgovsko mornarico.

Podpis Balkanskega pakta 1954 je zbližal Grčijo in Jugoslavijo in leta 1959 so bili odnosi zelo dobri. Grčija je tedaj preko Ministrstva za trgovino močno promovirala svoje pridelke: tobak, oljčno olje, citruse, rozine in bombaž. V njej so tudi podatki o trgovski mornarici, ki je bila v tistih časih v vzponu, bogatela sta Aristotel Onassis, ki se je kasneje poročil s Kennedyjevo vdovo in mu je dotedanja ljubica operna pevka Maria Callas to zelo zamerila in Stavros Spyrou Niarchos, ki je svoj biznis začel leta 1952. Zaradi sueške krize, znane tudi kot druga arabsko-izraelska vojna, in naraščajočega povpraševanja po nafti sta postala velikana v svetovnem ladijskem prevozu nafte in sta imela denarja k berač uši pa še malo drobiža.

S publikacijo vabijo na dopust in Grčijo predstavljajo kot zibelko civilizacije. Poleg Aten predstavljajo tudi okoliške otoke, kot so Rodos, Krf, Kos in luksuzna letovišča na teh destinacijah. V tistih časih se v Grčijo ni hodilo ležat in plavati v morju zato, ker je bilo poceni in na maturantske izlete, da se ga bomo lahko vsak večer nažrli do nezavesti. Ne, v tistih časih se je v tujino hodilo na gospodarske obiske ali kulturne počitnice. Obiskovali smo kraje, o katerih smo se učili pri zgodovini, mogoče videli Minotavra v živo in upali, da nas Zevs s svojo strelo ne bo treščil po betici. Resnici na ljubo – nikoli nisem bila v Grčiji. Nisem videla Akropole, ne Minotavrovega labirinta, ne jedla grške solate do nezavesti. Sem pa pila ouzo, ampak je moj šnops boljši.

Jugoslavija je bila ena redkih socialističnih držav, ki je v šestdesetih letih omogočila državljanom enostavno pridobivanje potnih listov in potovanje izven države. Večina je to možnost izkoristila za nakupovalne izlete v Avstrijo in Trst, nekateri, predvsem mladi pa so v sosednjih državah želeli razširiti svoja obzorja. Njihov cilj niso bile le plaže, temveč tudi iskanje duha starih Grkov in ostankov njihove kulture. N Krfu so, namesto da bi skočili v morje, obiskali Ahilej, letno rezidenco kraljice Sisi. V Atenah so se pri 40 stopinjah toplote vzpenjali na Akropolo in na Kosu odhiteli v Asklepij, posvečen prvemu zdravniku-polbogu, ki je lahko obujal od mrtvih. Domov so se vrnili ravno tako zažgani kot tisti, ki so cele popoldneve preživeli na plaži, noči v diskotekah, dopoldneve pa v postelji. Ostali pa so jim spomini, drugim pa le kakšen maček, križanec med ouzom in metakso.

Prijatelj je šel v osemdesetih letih 20. stoletja na Zakintos s tedaj najbolj množičnim prevoznim sredstvom – avtoštopom. Otok je bil tedaj kmečko podeželje in še ni bil turistično razvit. Domačini za angleščino še slišali niso, nemško niso hoteli govoriti, predvsem starejši so malo govorili italijansko. Prijatelj je domačinu na listek napisal, kam bi rad šel. Grk ga je povabil, naj sede za mizo v senci pred hišo. Žena je prinesla skodelico grške solate, ki mu je zelo teknila in je je bil bolj vesel, kot če bi zadel na loteriji. Denarja domačin ni hotel in ker ni imel dati kaj drugega, mu je podaril škatlico sarajevskih Marlboro. Možakar mu je pokazal, v kateri smeri je mesto in čez tri, štiri kilometre je dosegel cilj. Avtomobilov ni bilo, turistov tudi ne. Organizirani turizem na otoku se je začel razvijati konec osemdesetih let.

Evgen je šel v devetdesetih na sindikalni izlet v Grčijo. S prijateljem sta v hotelskem baru naletela na dva Grka. Eden je znal makedonsko in srbsko. Po klepetu ju je Grk povabil s seboj v klasično grško gostilno, kamor tujci ne smejo, ker si je želel slišati pravo grško glasbo. Naročil jima je, naj bosta tiho. Na vhodu je bil varnostnik. Notranjost je bila grajena v slogu amfiteatra, v sredini je bilo plesišče. Bilo je tudi nekaj žensk, plesali so le moški. Na mizah ni bilo arašidov in slanih prestic, temveč sadje: narezane lubenice, melone, grozdje itd. Trditev o moških plesalcih podpira sestavek v knjigi z naslovom »People, spaces and places in gendered environments« (Ljudje, prostori in kraji v spolno pogojenih okoljih – po notranjsko: baba naj bo doma). V osemdesetih je bila Grčija še vedno izrazito tradicionalna. Ženska, ki je sama hodila v bar, je lahko veljala za neprimerno ali lahkomiselno. Moški spremljevalec je bil družbeni signal spoštljivosti. Tedaj so bili priljubljeni nočni klubi z živo glasbo, imenovani skyladika. Večer je potekal ob solo moških plesih, imenovanih zeibekiko, čeprav je vsem bolj znan sirtaki.

Viri:

• https://en.wikipedia.org/wiki/Stavros_Niarchos
• https://en.wikipedia.org/wiki/Achilleion_(Corfu)
• https://en.wikipedia.org/wiki/Asclepieion
• https://www.emerald.com/books/edited-volume/16853/chapter-abstract/93840085/Women-and-Public-Space-in-Late-1980s-Athens-Greece?redirectedFrom=fulltext

Kraj: Grčija, Atene, Ljubljana, Rakek
Datum: 1959
Avtor: Direkcija za sejme in razstave pri Ministrstvu za trgovino v Grčiji
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 13. 5. 2026
Oblika: prospekt