1965 Cerknica – Zalivača

Ko človek pospravlja po podstrešju, svojem in hišnem, včasih pridejo na plano pozabljene, a lepe stvari. Ena med njimi je tudi emajlirana zalivača podjetja EMO iz Celja na sliki, ki je založena ležala skrita očem čez 50 let. Njena neuporaba jo je ohranila skoraj v originalnem stanju, k temu pa je pripomogla tudi za dež neprepustna streha.

Ne sliki se lepo vidi lepa okrasitev posode, na pokrovih, od katerih se je eden dvignil, da se je v posodo natočila voda, pa ima izbočena dva okraska. Ne samo njena uporabnost, pač pa tudi lepota izdelka sta prepričala ljudi, da so jo kupili. Ima pa ta tip na koncu dulca zavihnjen rob, tako da se nanj zaradi odsotnosti navoja verjetno ni dala pritrditi » roža » za deževno zalivanje.

Prvo emajlirano posodo so proizvedli v Nemčiji leta 1765, množično proizvodnjo pa so šele čez 100 let omogočile vlečne stiskalnice, ki so moderno taljeno jeklo naredile primerno za kvalitetno nanašanje emajla.

Podjetje Emo je leta 1894 v Gabrjah pri Celju ustanovil Nemec Adolf Westen in ga imenoval po sebi. Najprej so bile zaradi železarne v igri Jesenice, a mu tam ni uspelo zagnati proizvodnje. Iz prvotne barake v Gabrjah se je proces razvil v tovarno, ki je pred drugo svetovno vojno proizvedla neverjetnih 20 ton emajlirane posode na dan. Izdelovali so pladnje, sklede, lonce, zalivalke, menažke, kozice, čajnike … Za to širitev sta zaslužna predvsem ustanoviteljeva nečaka, ki sta posodobila tovarno, da ji daleč naokoli ni bilo enake, odlična prodaja po Evropi in izvoz po svetu ter pogodba z vojsko po letu 1918. Najbolj pa seveda kvaliteta in ličnost izdelkov ter odlična lega in povezava Celja glede na takratni trg.

Med drugo svetovno vojno so se povezali z okupatorjem in poleg rednega programa zanj izdelovali stabilizatorje za bombe, oklopne plošče za letala, čutarice in porcije iz aluminija … Po vojni so tovarno nacionalizirali in jo širili, leta 1965 pa jo preimenovali v EMO. Izdelovati so začeli še radiatorje, kontejnerje in pocinkane konstrukcije. Posoda je bila še vedno najpomembnejša, poznali so jo od Amerike do Arabskih držav, malo pred letom 1980 so tja vsako leto izvozili skoraj 2000 ton posode. Nato je po letu 1990 prišla kriza, ki je prizadela tudi Emo, ki pa je ohranil omejeno proizvodnjo do današnjih dni.

Zaščitni znak tovarne, ki včasih ni potreboval dodatnega napisa ali nalepke z nečitljivo majhnimi črkami. Sestavljata ga dva leva, ki držita taci na posodi in njenem ročaju. Znak se je skozi čas spreminjal, zvezda na posodi pa kaže, da je bila ta posoda narejena v Jugoslaviji, nekje med letoma 1955 in 1975, kar je dalo letnico v naslovu. Tisti dve pikici nad levim levom je sled rje, ki je prišla posodi do živega, kot ji je včasih udarec ali padec na tla, nekaterim pa je uspelo posodo tudi preluknjati. Takrat so gospodinje počakale lonceveze, mojstre na triciklih, ki so popravljali in flikali piskre, brusili škarje in popravljali marele.

Ta zalivača je res posebna, Ne samo da je cela in odlično ohranjena, je tudi zelo redka. V Muzeju novejše zgodovine v Celju, ki se mu zahvaljujem za njihovo pomoč, imajo preko 1700 predmetov iz EMO Celje, od tega 146 kosov emajliranih izdelkov, a te nimajo.

Številka 10 ima lahko dvojni pomen, Eden je prostornina v litrih, drugi pa je lahko številka modela, kot je bila recimo umivalnik št. 40, cedilo št. 9, vedro št. 28 … To zalivačo so izdelovali v različnih velikostih in ta način je uporabljen tudi v avto industriji, kjer ima isti model več izpeljav. Je pa zalivača veliko bolj zanesljiva od avtomobila. Ta ima ogromno funkcij, ki se kaj lahko pokvarijo, zalivača ima pa samo eno. Ampak tudi če se ji kaj zgodi, še vedno obratuje. Stvar, ki ima luknjo, vedno pušča.

Slovarček:

• zalivača: zalivalka
• flikati: krpati
• loncevez: nekdanji potujoči mojster za popravila, predvsem loncev

Viri:

• Dr. Marija Počivavšek, MNZC
• tokrat ne tako neumna umetna inteligenca

Kraj: Cerknica
Datum: 1965
Avtor: Jože Brence
Zbirka: Jože Brence
Fotografirano: 12. 6. 2026
Oblika: predmet