1965/81 Cerknica – Gibljive slike: pozor, snemamo!

Starejši Cerkničani bodo prepoznali prizor izpred nekdanje gostilne Žajfenca, cesto v smeri Begunj, kostanjev drevored na desni, Pogačnikov mlin v ozadju. Slika je vzeta iz kratkega filmskega prizora, ki sem ga naredil z ljubiteljsko kamero, pozno poleti 1981 in si ga lahko ogledate v nadaljevanju.

Filmski trak širine 8 mm

Na naši strani smo že predstavili nekaj filmskih prizorov, posnetih na 8-milimetrski filmski trak, kot sta Sojenje Pustu ali Hišica na Kolezijski 16. Poglejmo torej še v zakulisje tega filmanja.

Ustvarjanje gibljivih slik je bilo dolgo rezervirano samo za filmske studije, seveda zaradi drage opreme, postopka snemanja in zapletenih kasnejših obdelav. Izjemna privlačnost filma, ki je zapisoval naš svet v gibanju, je nato privedla do izdelave cenejše opreme, primerne za ljubiteljsko rabo. To je bil predvsem film širine 8 milimetrov in zanj izdelane preproste kamere, dostopne za zmerno ceno.

Prvič sem se s tako kamero srečal okoli leta 1965. Takrat 16-letni Slavko Bajc, kasneje cerkniški kinooperater, jo je kupil za svojo prvo plačo, kot rečemo. Za zmerno ceno se je tedaj pri nas dobila kamera KVARC-2, sovjetske izdelave. Preprosta, amaterska naprava, mehanizem za pomikanje filma se je navijal na feder, se pravi poganjala ga je vzmet, ki jo je bilo treba navijati. Za bližnje posnetke je bilo treba priviti dodatno lečo, svetlomer ni bil najbolj zanesljiv … Ampak, kako imenitno!

Najprej je bilo treba kamero sploh preizkusiti. V prvem, poskusnem filmu so si sledili panoramski posnetki kraja, ko se je Slavko na peti zavrtel v krogu in prikazal naš trg, potok, gozdiček za Cerknico, nekaj mimoidočih … Kasneje so filmarja zaposlili posnetki posebnih dogodkov v krogu družine, vezani na naraščaj, poroke, sorodnike, prijatelje, praznovanja in podobno. Seveda sem si kamero lahko izposodil tudi jaz in kasneje kupil svojo. Tako so nastali domači, ljubiteljski (amaterski) filmi nas nepoklicnih filmarjev.

Vendar postopki niso bili tako preprosti, kot so z današnjimi pametnimi telefoni. Kolut filma se je dalo kupiti v Ljubljani, film še ni bil razrezan po dolžini, zato je bil širok še 16 mm in vložen v plehnati okrogli škatli. Kolut si vložil v kamero na zgornje ležišče, film pa napel in speljal skozi poseben žlebič (vratca) na spodnji kolut. Potem si kamero zaprl. Postopek vlaganja filma je moral potekati v temi, saj bi se trak sicer osvetlil (kaset še ni bilo) in bi bili nekateri deli filma zanič. Na terenu si je snemalec pomagal tako, da je kamero pred odprtjem prekril z deko iz avtomobila ali s suknjičem, če ni šlo drugače. Ko je bil film posnet, je bilo treba spodnji kolut premakniti v zgornje ležišče, tako smo film obrnili in ga nato posneli še vzdolž druge polovice. Zato so temu traku, uradno imenovanemu Standard 8, rekli tudi “preobratni film” ali kar “2 x 8”. V celoti posneti film so nam potem razvili v Ljubljani, v laboratoriju Foto Tivoli. Dolžina uporabnega traku je bila 2 x 7,5 m oziroma okoli 3 minute in pol. Po kakšnem tednu smo šli ponj, odbrzeli domov, postavili projektor in ga usmerili v belo steno, vstavili film, zagrnili okna in takrat na steni prvič videli, kaj smo pravzaprav posneli.

* Prvo kupljeno kamero mi je posodila Anamarija Bajc.

Ah, kakšno navdušenje, čeprav je slika poskakovala – snemali smo brez stojala, z roke – in je bila pogosto pretemna, preveč bleda ali meglena! V premalo osvetljenih prostorih se ni dalo posneti skoraj ničesar. Akterji so se, ne vajeni pozirati v filmu, držali leseno kot na gasilskih slikah, ali se sramežljivo umikali iz kadra in se obračali proč. Pač pa so mimoidoči v ozadju mahali snemalcu ravno kadar ni bilo treba. Vzmet, ki je poganjala kamero, je bila včasih premalo navita in se je ta prehitro ustavila. Ob najbolj neprimernem trenutku je zmanjkalo filma …

Ja, ampak bilo je super! Naredili smo gibljive slike!

In še obljubljeni posnetek, ki je eden zadnjih, narejenih na črno-beli 8-milimetrski trak. Pozno poleti 1981 je naneslo, da smo šli v Ljubljano z avtobusom. Medtem ko smo čakali prevoz – avtobus iz Begunj za Ljubljano je namreč ustavljal pri Žajfenci – sem opazil, da podirajo zgradbo. Kamero sem imel slučajno s seboj in naredil nekaj sekvenc. Na pločniku sem za hip in od daleč ujel tudi mamo Ivanko, očeta Franca in ženo Sonjo. Trak sem poskeniral v času omejenega gibanja zaradi korone. Potreboval je tudi nekaj editiranja.

O podiranju te zgradbe je vse že napisal kolega Dušan Gogala v tem prispevku.

Slovarček:

• film širine 8 mm: običajni filmski trak v kinu je bil širok 35 mm, za predvajanje filmov potujočega kina, v šolah, na podeželju itd., pa so uporabljali ožji, 16-milimetrski filmski trak. Ko so še tega prerezali po dolžini, je nastal ljubiteljski filmski trak širine 8 mm, imenovan tudi Standard 8. S tem Kodakovim izumom se je začela širiti ljubiteljska filmska dejavnost, pri nas sem jo opazil nekako sredi šestdesetih let in naprej.
• amaterski: ljubiteljski, ne poklicni
• gasilski posnetek: humoren opis fotografije, na kateri je velika skupina ljudi v tipični postavitvi

Kraj: Cerknica
Datum: 1965 in dalje (zgodba), 1981 (film), 2024 (fotografije kamere)
Avtor: Bojan Štefančič
Zbirka: Bojan Štefančič
Skenirano: film digitaliziran februarja 2021
Oblika: datoteka