1941/45 Slovenija – Slovenske partizanske delavnice

Partizanska mehanična delavnica, Stare Žage, 1944, foto Stane Viršek.

Med drugo svetovno vojno so na gozdnih območjih in osvobojenih ozemljih delovale skrivne tehnične in obrtne delavnice. V njih so izdelovali in popravljali orožje, oblačila, obutev, sanitetni material ter radijske naprave. Prve partizanske delavnice so nastale spomladi leta 1942 na Podstenicah v Kočevskem Rogu.

Tako imenovano partizansko gospodarstvo je bilo namenjeno predvsem preskrbi partizanske vojske, ustanov narodnoosvobodilnega gibanja in prebivalstva na ozemljih pod partizanskim nadzorom. Partizansko vojno gospodarstvo je skrbelo za oblačila, obutev in prehrano, predvsem pa za oborožitev in vojaško opremo borcev. Izdelovali so tudi različne druge izdelke, ki jih je potrebovalo prebivalstvo na osvobojenih ozemljih.

Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je na Dolenjskem in v Beli krajini nastalo večje osvobojeno ozemlje. Z naraščanjem števila partizanskih enot so se povečale tudi potrebe po orožju, oblačilih, obutvi in drugi opremi. Zato so na osvobojenem ozemlju nastale številne partizanske delavnice. Pravi obrtni centri so se razvili v nekaterih vaseh pod Gorjanci in v okolici Črmošnjic, partizanske delavnice pa so delovale tudi v večjih krajih Bele krajine. Večina jih je delovala do konca vojne.

Delavnice so bile zelo raznolike. Poleg orožarskih, kovinarskih, čevljarskih, usnjarskih, tekstilnih, lesarskih in živilskih so delovale tudi tehnične, med njimi kemijske in radijske delavnice. V Črnomlju je delovala livarna, ki je zaposlovala približno 150 ljudi. Poleti 1944 je po prekinitvi obratovanja avgusta 1942 ponovno začel delovati rudnik rjavega premoga Kanižarica pri Črnomlju. Premog so uporabljali za ogrevanje in za pogon parne električne centrale v Črnomlju. Električno energijo so posamezne partizanske delavnice pridobivale tudi s pomočjo manjših vodnih elektrarn, povezanih z mlinskimi kolesi.

Orožarska delavnica v Starih Žagah 1944, foto Milan Štok.

V orožarskih delavnicah so popravljali orožje in izdelovali manjše dele za topove ter celo tako imenovane partope. Kovinarskih delavnic je bilo veliko: kovačije, žebljarne, ključavničarske in kleparske delavnice ter mehanične delavnice. V slednjih so popravljali kolesa, motorna kolesa in avtomobile ter izdelovali tudi kuhinjsko posodo za prebivalstvo.

Mehanična delavnica v Črnomlju 1. julija 1944, foto Alfred Kos.

4.

Ključavničarska delavnica v Črnomlju 1. julija 1944, foto Alfred Kos.

Zaradi velike potrebe po usnju, predvsem za izdelavo obutve, so bile organizirane usnjarne. Obutev so izdelovale čevljarske delavnice. Prva skrivna čevljarska delavnica je od junija do velike italijanske ofenzive jeseni 1942 delovala v bližini Podstenic. Po kapitulaciji Italije se je zaradi povečanja partizanske vojske in s tem povečanih potreb število čevljarskih delavnic močno povečalo. Iz partizanskih enot so bili na delo v delavnice poslani vsi čevljarji, starejši od 45 let.

Usnjarna v Črnomlju 14. 7. 1944.

Čevljarska delavnica v Črnomlju, 1944.

Izdelovanje mila in paste za čevlje v delavnici v Obrhu pri Dolenjskih Toplicah 20 .8. 1944, foto Maksimilijan Zupančič.

Za izdelavo oblačil in perila so skrbele krojaške in šiviljske delavnice. Na Dolenjskem je bilo sredi leta 1944 približno 20 krojaških in 12 šiviljskih delavnic, v katerih so izdelovali uniforme, srajce in spodnje perilo. Pomembna surovina so bila padala, s katerimi so zavezniki spuščali pošiljke pomoči. V šiviljski delavnici v Črnomlju so organizirali proizvodnjo po načelu tekočega traku. V kraju je delovala tudi predilnica, ki je izdelovala povoje za oskrbo ranjencev in nogavice.

Pošiljka zavezniške pomoči, Češnjice pri Moravčah, 1944, foto Ivo Lipar.

Iz zavezniških padal so izdelovali perilo. Porabili so tudi vrvice. Paranje padal avgusta 1944, foto Božidar Jakac.

Pletilnica pri Tajnerju v Črnomlju oktobra 1944, foto Edi Šelhaus.

Šivalnica in prikrojevalnica perila pri Tajnerju v Črnomlju 22. 10. 1944, foto Maksimilijan Zupančič.

Partizanska krojaška delavnica na Gorenjskem, (Gorenjski muzej Kranj).

Partizanska delavnica prešitih odej in perila Črnomelj 6. marca 1945, foto Čoro Škodlar.

Krojaška delavnica GŠ NOV in POS v Črnomlju 1945.

Pomembna dejavnost je bila tudi izdelava ortopedskih pripomočkov za vojne invalide. Poleg klasične obrtne proizvodnje je v partizanskih delavnicah uspešno potekala tudi tehnično zahtevnejša proizvodnja. V Starih Žagah je delovala radioelektrična delavnica, ki je izdelovala radijske postaje, sprejemnike in oddajnike. Leta 1944 je zaposlovala več kot 50 delavcev.

Iz delovanja številnih in raznovrstnih partizanskih delavnic je razvidna izjemna iznajdljivost in inovativnost ljudi, ki so kljub vojnim razmeram zagotavljali osnovne potrebščine za vojsko in prebivalstvo. Vse dejavnosti so bile podrejene uspešnosti boja proti okupatorju, kar se je izražalo tudi v geslu: »Vse za našo vojsko!«

Partizanski denar

V okvir gospodarskega delovanja narodnoosvobodilnega gibanja je sodilo tudi lastno denarno poslovanje. Uveden je bil partizanski denar. Na osvobojenih ozemljih so bili spomladi in poleti 1942 zaradi pomanjkanja gotovine uvedeni začasni partizanski denarni instrumenti v obliki obveznic Posojila svobode, ki jih je septembra 1941 razpisal Slovenski narodnoosvobodilni odbor. Obveznice je skrivaj tiskala Centralna tehnika v svojih tiskarnah.

Jeseni 1943 so začeli pripravljati pravi partizanski denar, tako imenovane lirske bone. Ti naj bi dopolnili skromne količine gotovine na osvobojenih ozemljih. Zaradi gospodarske blokade, ki jo je izvajal okupator, se je namreč marsikje trgovina odvijala predvsem z menjavo blaga za blago.

Po ustanovitvi Denarnega zavoda Slovenije leta 1944 je bilo vodenje denarnega prometa zaupano tej ustanovi. Zavod je dobil tudi pooblastilo za izdajanje bonov, izraženih v lirah. Kljub skromnim tehničnim možnostim so bon do julija 1944 oblikovali in natisnili v partizanskih tiskarnah. Večino naklade bonov v vrednosti od 1 do 500 lir je pozimi 1944/45 natisnil Zavod za izdelavo denarja DFJ v Beogradu.

Arhitekt. Branko Simčič je oblikoval partizanske plačilne bone. Natisnjeni so bili v partizanskih tiskarnah, v obtok so prišli julija 1944, foto Božidar Jakac.

Do konca vojne je bilo v promet danih približno 83 milijonov lir bonov. Z njihovo izdajo je narodnoosvobodilno gibanje vsaj delno omililo pomanjkanje lirske gotovine in omogočilo lažje delovanje gospodarstva na osvobojenih ozemljih.

Viri:

• Zdenko Čepič, Damijan Guštin, Martin Ivanič: Podobe iz življenja Slovencev v drugi svetovni vojni, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 2005
• Franc Fabec, Dejan Vončina: Slovenska odporniška fotografija 1941 – 1945, Založba Modrijan, Ljubljana 2005
• Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije
• Gorenjski muzej, Kranj

Kraj: Slovenija
Datum: 1941 – 1945
Avtor: Slovenski odporniški fotografi
Zbirka: Dejan Vončina
Skenirano: neznano
Oblika: datoteke