Bojan Štefančič

Uporabniško ime: bojans, letnik 1951. Imam se za Cerkničana, čeprav moj rod izvira iz Vipavskega. Oče, ki se je desetletja ukvarjal z rodoslovjem, je v arhivu nadškofije izbrskal zapis najstarejšega prednika, Jakoba Štefančiča, ki se je leta 1642 nekje pri Ljubljani poročil z Gertrudo Roemez (Jerico Remec). Kot kaže, smo se veliko selili, tudi sam sem mnoga leta preživel izven Cerknice, v Postojni, Ljubljani in v Kranju.

Vseskozi sem bil nekako povezan z mediji. V osnovni šoli in gimnaziji sem izdajal svoje časopise, ki so “izhajali” v nakladi enega ali dveh izvodov. Nato sem bil skoraj štiri desetletja zaposlen v uredništvu Dela. Najprej kot dokumentalist v velikem časopisnem arhivu fotografij, nato pa kot vodja Novinarske dokumentacije – v oddelku uredništva, ki je že mnogo pred stričkom Googlom zagotavljal informacijsko podporo slovenskim novinarjem in raziskovalcem. Ko sem se upokojil, sem bil dve leti tudi tehnični urednik Notranjsko-primorskih novic.

Ko se je pojavil internet, sem se lotil spletnih strani in leta 2001 postavil (najbrž prvo) cerkniško novičarsko stran, imenovano Legala50. Res je objavljala le novice iz žurov, prirejenih ob praznovanju petdesetletnice – in mogoče kakšne športne rezultate ali poezijo iz našega prijateljskega kroga – a je vendarle vztrajala nekaj let.

Cerkničani me mogoče bolj poznajo po mojem glasbenem angažiranju. Igral sem pri skupini Stalaktiti, Grupi TNT, Odiseji, Oldtajmerjih in nazadnje kot lead kitarist in aranžer pri bendu Fletno, s katerim smo izdali tri zgoščenke rokersko predelane ljudske glasbe.

Pri Starihslikah sem že dolgo. Miloša, ki je vse zakuhal, poznam od pamtiveka, ko so ribe še imele noge in so se komaj učile plavati. Ko sem se preselil iz Kranja, smo se vsako jutro skupaj vozili na delo v Ljubljano in čas je ob različnih temah vedno zelo hitro minil. Med potjo smo se pogovarjali tudi o Vinkotovem kufru, pa če bi stran s starimi fotkami lahko živela vsaj tri mesece itd., dokler me ni nekega dne presenetil z že postavljeno stranjo in prvim prispevkom. Od takrat je minilo devet let (2018), Stareslike pa so najbolj bran slovenski blog s področja kulture (statistika Kulturnika, 2016).

Na Starihslikah sem zadnji člen pred objavo. Poskrbim, da je prispevek lepo oblikovan in berljiv, popravim kakšno zapiTkano besedo in dodam v slovarček izraze, za katere mislim, da jih mlajši od 40 let več ne poznajo. Če tega ne naredi že avtor. Včasih tudi kaj napišem. Več o Starih slikah sem povedal v pogovoru za Radio 94, ki je na voljo na tej povezavi.

P. S., še podatki iz virtualnega sveta: Uporabniško ime “bojans” je iz mojega prvega omrežja in še iz časov, ko so imeli računalniki težave s šumniki. V Googlov mail sem se jezno prijavil kot “pridemprec”, ker so bile vse kombinacije mojega imena in priimka že zasedene. Zakaj sem izbral ime iz Milnejeve zgodbe o medvedku Puju, se ne spomnim več. Moj avatar je lik iz stripa o Hribcih, ki ga uporabljam z dovoljenjem avtorja Marjana Mančka.