1977 Ravena – Izlet Ravena, Rimini, San Marino I.
- Na sliki so spredaj: Kettejeva, Miran Jernejčič, Božidara Brecelj, Jože Ileršič, Franc Kranjc.
- Zadaj: Iva Šušteršič, Jožefa Rudolf, Tončka Jernejčič, Vesna Jernejčič, Ivanka Gantar.
Bilo je spomladi ali jeseni leta 1977. Odšli smo na dvodnevni izlet v Italijo. Ne spomnim se, kdo je bil organizator. Da sem se ga jaz lahko udeležila, se imam zahvaliti sosedi in učiteljici Tončki Jernejčič, ki je na spoznavanje sosednje kulture peljala svoja otroka. Mamo je prepričevala, da naj pusti še mene, da bosta imela družbo, ker so bili ostali udeleženci večinoma starejši mladoletniki. Prepričala jo je.
Na pot smo se odpravili zgodaj zjutraj. Turo je vodil Janez Rebec, ki je veliko vedel, če mu kaj ni bilo znano, nam je prebral iz brošure, lepo je govoril in znal je povedati tudi kakšno šalo. Po standardnih postankih na avtocestnih postajališčih za lulanje, kofe in cigarete smo v Raveno prispeli popoldan. Odpravili smo se na ogled kraja, ki se ga prav nič ne spomnim. Turo smo končali pri Dantejevem grobu, kjer smo se najbolj literarno zagreti tudi fotografirali. Dantejev grob je majhen spomenik obdan s »zona dantesca« (območje Danteja, lepši in smiseln prevod bi bil »območje tišine«), v kateri morajo biti obiskovalci tiho in spoštljivi. Dante je bil po rodu iz Firenc, a so ga izgnali. Odšel je v Raveno, kjer je leta 1321 umrl v noči s 13. na 14. september. V spomin na ta dogodek vsak večer ob sončnem zahodu zvon na bližnjem stolpu 13-krat bije. Ne spomnim se, če smo to poslušali.
Po ogledu smo se odpravili v Rimini, kjer smo imeli rezervirano prenočišče. Spali smo v zasebnem penzionu nedaleč od plaže. Za večerjo smo dobili en cel kuhan krompir, košček mesa, ki je verjetno ostal od golaža prejšnjega dne, in eno žico blitve, kuhane v slani vodi. Pri nas so še prasci bolje jedli, njim pa se je zdelo, da je za uboge socialistične Jugoslovane to dovolj. Vsaj sobe so bile čiste. Spala sem v isti sobi z Marijo Benkovič. Mogoče je bilo za ostale dovolj, zame ne. Imela sem sedemnajst let in bi pojedla tudi tisti krožnik s prtičkom vred, če mi ga ne bi potem zaračunali.
Po večerji mi je zapasal ogled mesta. Nikomur se ni dalo in sem nahecala svojo sovrstnico. Odšli sva do plaže. Take ne prej ne potem v življenju še nisem videla, zlato rumena mivka, ki se je v svetlobi zahajajočega sonca še lepše svetila. Mehka, topla, kar stekla je med prsti. Ko je sonce zašlo, se je vse skupaj zlilo v zlato preprogo, ki jo je na dva dela delila sinjina morja. Do jutra bi tam sedela. Moja kompanjonka, ki me je nekoč z Unca do Rakeka za pulover vlekla v hitrem drncu, se je tudi tedaj nečesa prestrašila. Morda tišine in je začela navijati, naj greva. V tistih časih v tistem letnem času ni bilo množičnega turizma in strašnega prometa. Slišati je bilo le tišino. Morda je v tem miru slišala svojo vest in se je prestrašila. Ker imam raje mir kot prav, sva se odpravili do penziona in spat, kajti naslednji dan nas je čakal ogled San Marina.
Viri:
Kraj: Ravena (it. Ravenna)
Datum: 1977
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 13. 5. 2026
Oblika: fotografija
Stare slike 