Stare slike

Na fotografa Vilka Filača sem naletel, ko sem začel proučevati delo in življenjsko pot znanega postojnskega fotografa in izdajatelja razglednic Jakoba Zirmanna (1892 – 1965). Fotografa in družini sta bili skozi fotografijo povezani in na nek način tekmovalni. O Vilku Filaču ni veliko napisanega, čeprav je Postojni s fotografskim ustvarjanjem med leti 1951 in 1992 dal nepozaben pečat, saj se ga še danes spominjajo številni Postojnčani kot kvalitetnega in natančnega fotografa.

Bil je podjeten fotograf, zato je navadno ob koncu šolskega leta fotografiral učence. Na Notranjskem je deloval od leta 1949 do leta 1955, ko ga je zamenjal cerkniški fotograf Jože Žnidaršič – Bajčk. S pomočjo urednika spletne strani Stareslike Miloša Tonija sem si lahko ogledal Filačeve fotografije učencev in učiteljev od Rakeka, Unca, Ige vasi Babnega Polja; Begunj, Svete Trojice, Svetega Vida in Nove vasi. Iz kasnejšega obdobja odstopa fotografija Ansambla Raki, ki nastopa pred hotelom v Rakovem Škocjanu leta 1968.

Fotografski mojster Vilko Filač je bil predvsem odličen portretist, pa tudi vrhunsko koloriranje mu ni bilo tuje. Njegova kvalitetna črno-bela produkcija je za slovenske razmere in verjetno tudi širše pravo odkritje. To potrjujejo sugestivni portreti otrok Metke in Vilka, ki so nanizani v družinskem fotografskem albumu in delujejo kot filmska pripoved. Tudi sicer, so bili Filačevi v Postojni zanimiva in svojstvena družina, ki je bila v veliki meri povezana s fotografijo in filmom kot izraznim vizualnim sredstvom. Ne glede na to, da je bil strog, trmast in svojeglav, je Filač prenesel svoja vedenja o fotografiji in kompoziciji na svoja otroka Vilka in Metko. Z vrhunskimi portreti otrok v naravi, ki delujejo kot kader v filmu, z igro svetlobe in senc ter produkcijo črno-belih in barvnih družinskih filmov, je vsekakor spodbudil starejšega sina Vilka Filača, da se je zapisal sedmi umetnosti kot vrhunski filmski snemalec in direktor fotografije v svetovnem merilu.

Sin Vilko Filač (1950 – 2008) je leta 1977 je diplomiral na filmski akademiji v Pragi. Z režiserjem Emirom Kusturico je sodeloval pri treh celovečernih filmih (Se spominjaš Dolly Bell, 1981; Oče na službeni poti, 1985 in Dom za obešanje, 1988). V Sloveniji je snemal s Karpom Godino (Rdeči boogie, 1982), Francijem Slakom (Butnskala, 1985) in drugimi režiserji. Zadnjih petnajst let je snemal predvsem v tujini, kjer so se pred njegovo kamero zvrstili igralci, kot so Marlon Brando, Johnny Depp in mnogi drugi. (Veliki splošni leksikon, DZS, Ljubljana 2006)

Hčerka Metka Žulič, profesionalna fotografinja, pa je s sinom Mihom nadaljevala s kvalitetno fotografsko produkcijo v fotografskem ateljeju Foto Metka v Pivki, delovala od 1994 do decembra 2013, ko sta zaradi pomanjkanja dela morala fotoatelje zapreti.

Življenje in delo

Vilko Filač, fotografski mojster in domoljub se je rodil 30. novembra 1913 v Celju. Najprej je hotel postati zobozdravnik, nato pa se je odločil, da bo fotograf. Fotografske obrti se je izučil pri poznanem fotografskem mojstru Josipu Pelikanu v Celju.

Med drugo svetovno vojno je bil zaradi ilegalne dejavnosti zaprt v Celjskem Piskru in nato med leti 1943 in 1945 interniran v nemškem koncentracijskem taborišču Dachau. (Izjava hčerke Metke Žulič, julij 2012)

Še preden se je ustalil v Postojni, je bil fotografsko dejaven v kar nekaj mestih po Sloveniji: Celju, Jesenicah, Ljubljani, Ilirski Bistrici, Ptuju in Postojni. Ko je bil na Jesenicah, je 31. julija 1937 v Ljubljani opravil pri fotografu Josipu Pogačniku mojstrski izpit iz fotografije. Svojo drugo ženo Zoro Šabec (por. Filač), ki je bila tudi fotografinja, je spoznal v uglednem Foto ateljeju Maraž v Ilirski Bistrici, kjer je nekaj časa tudi sam delal. Leta 1949 sta se odselila na Ptuj, kjer se je 1950 rodil najstarejši sin Vilko Filač. Nato so se 1951 preselili v Postojno na Gregorčičev drevored pri takratni avtobusni postaji. Leta 1952 se je rodila hči Metka. 1954 pa sta se starša poročila. V zakonu sta se rodila še sinova Zorko (1958) in Matjaž (1966), ki pa nista bila povezana s fotografijo.

Filač je imel najprej foto atelje na Tržaški cesti, kjer je bil šiviljski butik. Po izjavi znanega frizerja v Postojni Janka Ozbiča je prostor dobil po posredovanju ženinega sorodnika Antona Milharčiča iz Matenje vasi, ki je bil takrat sekretar Ljudske tehnike.

Filač je bil vedno zelo lepo oblečen. Pri vsakem fotografiranju poroke si je oblekel novo obleko s kravato. Hči Metka se ga spominja, da je čez dan po delu počival kar v obleki, le kravato si je nekoliko zrahljal. Bil je predvsem odličen portretist. V tem obdobju je v ateljeju uporabljal še kamero na steklene plošče. Iz posnetih plošč 10 x 15 cm in 7 x 10 cm in negativov 6 x 6 cm je direktno delal portrete 1:1 in s tem dobil odličen izris in polno črno-belo fotografijo. Za osvetlitev portretov je včasih uporabljal 4 luči. 2 luči spredaj za osvetljevanje obraza in 2 luči za ozadje. Pri delu v temnici in retuširanju v ateljeju mu je pomagala žena Zora. Za reportažne posnetke na terenu pa je uporabljal Leica fotoaparat. Na terenu je fotografiral poroke, birme, družabne dogodke itd.

V družinskem albumu so iz petdesetih let 20. stoletja izjemno lepi črno-beli portreti otrok Vilka in Metke na osrednjem Titovem trgu v Postojni in pred Postojnsko jamo. Razglednic je bilo v tistem obdobju zelo malo, zato je Filač uporabil za izdelavo in prodajo razglednic ljubke motive svojih otrok ter vrhunske fotografije čudovitih kapniških tvorb v Škocjanskih jamah. Posamezni posnetki otrok v naravi so posneti tako vrhunsko, da delujejo kot kader v filmu. Tudi pri fotografiranju portretov v Foto ateljeju je bil izredno natančen, če povzamemo po hčerki Metki, ki je tudi fotografinja in je natančnost podedovala po njem: »Nobena fotografija ni tako dobra, da ne bi mogla biti še boljša.«

V petdesetih letih 20. stoletja se je tudi turistični obisk sloveče Postojnske jame povečeval, tako da je bilo dovolj dela za fotografa Zirmanna in Filača, »ki sta fotografirala obiskovalce Postojnske jame. Vsak, ki se je hotel fotografirati, je moral vnaprej plačati fotografijo, ki jo je pozneje prejel po pošti. Z Zirmannom sta bila konkurenta, zato sta se večkrat tudi sporekla.« (Izjava Janka Ozbiča, februar 2012)

Po hčerinih besedah sta se družini kljub poklicni tekmovalnosti tudi obiskovali, saj sta nekaj časa bivali v neposredni soseščini, Filači v podstrešnem stanovanju nad staro avtobusno postajo na Gregorčičevem drevoredu, medtem ko so Zirmanovi imeli Foto atelje na Prešernovi ulici. (Izjava Metke Žulič, julij 2012)

Na drugi lokaciji, ki jo je Filač najel okoli leta 1960 od Kranjčevih čez Tržaško ulico, pa je imel predvsem Foto atelje (danes trgovina s šiviljskimi potrebščinami). Medtem ko si je leta 1961 uredil temnico za fotografske povečave v novo zgrajeni hiši na Globočnikovi ulici v Postojni.

V temnici je kasneje poizkušal tudi ročno izdelovati fotografije v barvni tehniki, kar pa se ni obneslo zaradi prevelikih stroškov. Razvijalec in fiksir za filme je iz različnih kemikalij izdeloval ročno. Fotografski material je kupoval v Foto kemiki v Zagrebu, medtem ko je fotografske pripomočke kupoval v trgovini Buffa v Trstu.

»Filač je bil resnično kvaliteten fotograf. Svojim portretom je dal dušo, zato so se pri njem ženske še posebej rade fotografirale. Bil je široko podkovan in razgledan, zato je marsikateremu amaterskemu fotografu rad pomagal z nasveti in mu dal na razpolago temnico z opremo.« (Izjava Draga Kolenca, julij 2012)

Vilko Filač je bil do strank prijazen in zgovoren; medtem ko je bil do oblasti zelo kritičen, oster in neprizanesljiv, kar mu je škodovalo tudi pri delu. »Ko sta se leta 1970 prišla k njemu fotografirat 2 oficirja, je kritiziral oblast in tako »dosegel«, da se vojaki vse do osemdesetih let 20. stoletja niso smeli fotografirati pri njem, zato pa so posledično imeli pri Zirmanovih več dela.« (Izjava Janka Ozbiča, julij 2012)

Leta 1980, ko v ateljeju s hčerko Metko nista imela toliko dela, se je začel učiti angleški jezik in slikati olja na platno. Ko je Metka odšla od doma in se poročila, so njeno sobo zaradi celjskih motivov domači preimenovali v Celjsko sobo. (Izjava Metke Žulič, julij 2012)

Zaradi ostrega jezika in nihilističnega odnosa do vsake oblasti so ga ob obiskih visokih politikov in maršala Tita v Postojni in Postojnski jami večkrat »preventivno« zaprli. »Ob obisku Tita v Postojni so ga julija 1973 dva dni zaprli v zaporu v Kopru.« (Izjava Metke Žulič, julij 2012)

Čeprav kot svobodomiseln človek ni maral nobene oblasti, je bil do svojih otrok pretirano strog in oblasten. Vse je hotel uvesti v fotografsko obrt. Zanimivo hči Metka ni hotela postati fotografinja. Po lastnih besedah je bila bolj tehničen tip, rada je »šraufala«, tako da je oče najprej rekel, da jo bo dal učiti za urarja, mamica pa je želela, da bi bila izdelovalka klobukov. Tudi za starejšega sina Vilka je menil, da bi moral postati fotograf in ga naslediti.

Zaradi trmoglavosti in strogosti, čeprav odličen fotograf, mu ni uspelo dobiti naslednika v Postojni. Starejši sin Vilko se je po končani srednji šoli za Fotografijo in oblikovanje v Ljubljani odločil, da bo postal filmski snemalec. Za delo s kamero ga je nehote navdušil prav oče, ki je v šestdesetih letih 20. stoletja za domačo uporabo kupil 8 mm snemalno kamero in snemal črno-bele in barvne družinske filme. Okoli 1970 je sin Vilko posnel lep film o izletu na Nanos. Kljub nasprotovanju očeta se je odločil za študij na Filmski akademiji v Pragi in ga leta 1977 tudi uspešno končal. Da si je plačal študij, je honorarno delal v Švici, prav pa mu je prišla tudi materina in sestrina pomoč. (Po pripovedovanju sestre Metke Žulič, september 2012)

Zaradi pomanjkanja naročil je Filač leta 1992 oddal obrt. Po 25 letih trdega dela pri očetu je Metka brez prihrankov pristala na zavodu za zaposlovanje. Po njenem mnenju dela ni bilo dovolj tudi zato, ker se oče ni prilagodil novim zahtevam in je trmasto vztrajal pri tradicionalnem pojmovanju fotografske obrti. Bil je proti spremembam, modernizaciji fotoateljeja in razširitvi fotografske dejavnosti na prodajo različnih fotografskih pripomočkov ipd. Ker ni upošteval njenega mnenja in predlogov za izboljšavo poslovanja, se ni odločila za fotografsko dejavnost v Postojni, temveč je leta 1994 odprla samostojno fotografsko obrt v Pivki. Fotografski mojster Vilko Filač je umrl 2002 in je pokopan v Postojni.

Prispevek je napisal: Dejan Vončina, julij 2023

* Družinski portret, z leve: Albinca Otoničar, Viljem Otoničar, Flora Otoničar in Stojan Otoničar; Postojna; 60-ta leta 20. stoletja; zbirka družina Petrovčič Otoničar

* Otroški portret, Vilko in Metka Filač; Gregorčičev drevored, Postojna, zbirka Metka Žulič

* Razglednic, Škocjanske jame; okoli leta 1953; zbirka Metka Žulič

* Otroški portret Metka Filač; zbirka Metka Žulič

* Portret none Ivanke Fabec; zbirka Metka Žulič

* Otroški portret, Vilko Filač fotografira sestrico Metko; 1953; zbirka Metka Žulič

* Otroški portret Vilko in Metka Filač; Titov trg, Postojna; zbirka Metka Žulič

* Marjanca Kodele, portret; 3. avgust 1951; zbirka Marjanca Adam

* Vera Pahor; koloriran portret; 1951; zbirka Karmen Pahor – Ta odlično koloriran portret Vere Pahor je mojster Filač brez njene vednosti dal v izložbo svojega ateljeja. Ko je gospa Vera Pahor zagledala svoj kolorirani portret v izložbi, se je ujezila in ga nemudoma odkupila in nesla domov. Na ta način se je njen kolorirani portret ohranil.

* Fotografski mojster Vilko Filač, portret; zbirka Metka Žulič

* Mojstrsko izpričevalo Vilka Filača; 31. julij 1937; zbirka Metka Žulič