Fotografski album Egidija Kodoleta iz Postojne
Stareslike, junij 2023FOTOGRAFSKI ALBUM – DRAGOCEN PRIČEVALEC VOJNE POTI EGIDIJA KODELETA IZ POSTOJNEOb 100-letnici konca prve svetovne sva na podlagi dragocenih in sporočilnih fotografij, pričevanja, pisnih virov obudila Egidijevo vojno pot.Fotografski album Egidija Kodeleta povedno prikazuje razgiban čas prve svetovne vojne in povojne dogodke od leta 1916 do 1922. Fotografije nas popeljejo na vzhodno bojišče, med Maistrove borce in na albansko mejo. Prav tako je ohranjenih nekaj lepih ateljejskih ženskih portretov v velikosti vizitk in razglednic. V albumu velikosti 18,5 x 13,5 cm s stranmi iz črnega kartona je 33 fotografij. Te so po večini slabo dokumentirane, a kot smo že omenili dovolj kvalitetne in povedne.
Nekatere fotografije so izdelali poklicni ateljejski fotografi, večina pa jih je bilo posnetih v zaledju fronte. Posneli so jih predvsem amaterji, ki so skušali ujeti utrip vojaškega življenja.
Egidij Kodele, ki je med vojno odrasel in se prekalil kot Maistrov borec, ni zapustil veliko spominov, kajti ko se je leta 1922 vrnil domov v Postojno, je bila ta že priključena Italiji. Spomin na vojno je bil zaradi naraščajočega fašizma potisnjen v pozabo. Toda ravno njegov dragoceni fotografski album je pripomogel, da njegova vojna izkušnja ne bo utonila v pozabo. Vedeti namreč moramo, da so fotografije zaradi spoštljive starosti pomemben zgodovinski dokument časa.
Postojnčani so se prav tako, kakor drugi Kranjci hočeš ali nočeš morali aktivno vključiti v oboroženi spopad prve svetovne vojne. Avstrija je takrat štela 51 milijonov prebivalcev in obsegala 670.000 km2. 28. julija 1914 je napovedala vojno Srbiji. Postojna sicer ni bila v neposredni bližini bojišč, čeprav je bila tako kot celotna Kranjska na ožjem bojnem območju, a je za obrambo »vere, doma, cesarja« dala 369 vojakov. Med njimi je bil tudi Egidij Kodele. Rodil se je leta 1898 v Motniku pri Kamniku, vendar je bil od najrosnejših let Postojnčan. Njegov oče, rojen v Malih Brdih pri Postojni, je bil namreč v Postojni zaposlen kot sodnijski orožnik. Ljudsko šolo je obiskoval v domačem kraju, nato se je vpisal na idrijsko realko, kjer se je pridružil dijaškemu gibanju Preporod, ki se je zavzemalo za politično ujedinjenje vseh Jugoslovanov kot enega naroda v samostojni jugoslovanski državi. Ko je v šolskem letu 1915/16 obiskoval zadnji letnik, je že divjala vojna in vpis se je zmanjšal. Zaradi mobilizacije je od višješolcev v letu 1915/16 na idrijski realki v štirih izrednih terminih maturiralo le 12 dijakov, ki so jim v Imeniku maturantov namesto študijske obveznosti vpisali »enoletni prostovoljec« ali pa »je bil vpoklican v vojaško službovanje«.
Egidij je maturiral 8. maja 1916, v tretjem izrednem terminu pred »izpraševalno komisijo, ki je vsem kandidatom pismene izkušnje izpregledala«. Že naslednji dan je oblekel vojaško suknjo in se kot »Einjährig-Freiwilligen« – enoletni prostovoljec, vojak z možnostjo šolanja na častniški šoli, znašel na šolanju v Mürzzuschlagu na avstrijskem Štajerskem in opravil častniški izpit ter si pridobil čin podporočnika. Nato je bil dodeljen k »Marsch Kompagnie« tržaškega 97. pešpolka, ki je bil sestavni del graškega III. Korpusa. Polk, ustanovljen leta 1883, je dopolnjeval svoje vrste z naborniki iz Istre, Tržaške, Goriške, Tolminske ter iz postojnskega ter logaškega območja. Večina je bila Slovencev, precej pa je bilo tudi Hrvatov in Italijanov. Zato ni čudno, da se je časopis Slovenec spraševal: »… kdo bode zdaj kvas: Slovenci med Lahi, ali Lahi med Slovenci? Zanašamo se na naše fante, da vrli narodnjaki ostanejo, bodi si o miru v vojašnici, bodi si o vojski na bojnem polji«. Že takoj ob začetku vojne, avgusta 1914 je bil 97. pehotni polk poslan v 55. pehotno brigado, 28. pehotno divizijo v Galicijo, avstro-ogrsko kronovino na severnih obronkih Karpatov, in nato se je do konca vojne bojeval na vzhodnem bojišču. Egidij se je nato v prepolnih vagonih z napisom »40 Männer oder 8 Pferde« odpeljal preko rodovitnih, a neskončno dolgih madžarskih ravnin. Vlak se je ustavljal na neznanih postajah s čudnimi imeni. Po treh dneh vožnje se je Egidij znašel v Visku (danes Vyškovo v Ukrajini), v zaledju vzhodne fronte, v pokrajini Máramaros-Sziget z uničenimi in z rovi prepredenimi polji. Mesto z močno židovsko skupnostjo je imelo ljubke hišice, vendar so bile ulice polne blata. Iz Viska se je leta 1917 družini v Postojni oglasil z razglednico. Zaradi vojaške cenzure jim je poslal le srčne pozdrave. V bojih v Galiciji in v Karpatih je bil Egidij ranjen. Po okrevanju se je naučil jezditi in madžarščine.
Leta 1918 je bil polk še vedno v Ukrajini. 13. marca istega leta je 97. polk, pod poveljstvom podpolkovnika Pietra Giraldija, po kratkih bojih z boljševiki vkorakal v Odeso. V Ukrajini se je polk konec septembra 1918 uprl, kajti v njem je bilo namreč okoli 45 % Slovencev. Uporniki so odstranili vse oficirje in vojake drugih narodnosti in demokratično izbrali svoje poveljnike. Po zavzetju Tiraspola na Dnjestru je bil nato ustanovljen Prvi slovenski polk Nanos. Uporniki so od avstrijskih Nemcev prevzeli Odeso. Iz nje so se v zadnjih dneh decembra 1918 pod vodstvom vojnega kurata Žagarja vrnili domov. Večina se jih je brez orožja vrnila z vlakom prek Madžarske, nekateri so se vrnili po daljši poti (verjetno prek Romunije) in bili so oboroženi. Na Pragerskem so izvedeli, da so primorske kraje in del Notranjske zasedli Italijani. Dnevnik Slovenec je 16. novembra 1918 poročal, da so Lahi 5. novembra prišli v Postojno in razorožili narodno stražo.
Velika večina se jih je, razen nekaterih starejših in bolehnih, odzvala klicu generala Rudolfa Maistra in vlade, naj vstopijo v prostovoljne enote in pomagajo braniti severno mejo slovenskega ozemlja. Egidij se je pridružil Tržaškemu polku, tega so ustanovili v Mariboru 23. novembra 1918. Polk so sestavljali predvsem Primorci, ki so jim Italijani zasedli domače kraje. Pozneje se je uradno preimenoval v bataljon.
Egidij Kodele je omenjen v Gradnikovi knjigi Primorski borci v boju za severno mejo kot podporočnik Tržaškega bataljona, le da je napačno naveden kot Kodelja. Poveljnik njegove čete je bil stotnik Fabiani, poveljnik bataljona je bil podpolkovnik Linus Decaneva (1884- 1953), ki je pozneje postal brigadni general pehote kraljeve jugoslovanske vojske. V kraljevi jugoslovanski vojski se je moral podpisovati fonetično in v cirilici kot Dekaneva. Med vojaki je bil zelo priljubljen. Ni zahteval pruske discipline in je s kulturnim nastopom vzbujal spoštovanje in zaupanje. Bil je tudi odlikovan z zlato medaljo za hrabrost z ukazom št. 8375 z dne 11. aprila 1920. Četa Tržaškega bataljona je pod poveljstvom stotnika Fabianija imela tudi oddelek strojnic. 14. januarja 1919 je četa uspešno odbila napad redne avstrijske vojske Volkswehr na Lučane, zato jo je general Maister pohvalil.
Oktobra 1919 je bil Tržaški bataljon še vedno v Grebinju v Labotski dolini na avstrijskem Koroškem, ki ga je zasedel v začetku decembra 1918. Egidij se je spominjal, kako se je bil njegov konj navajen ustaviti pred gostilno in te navade ni opustil niti med vojaško parado, kar je jezdeca stalo nekaj oštevanja.
Velik del Primorcev je ostal na Koroškem do konca plebiscita, oktobra 1919. Nekaj jih je tudi po plebiscitu ostalo v Sloveniji oziroma v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Dvajset jih je odšlo na vojno akademijo v Beograd; nekateri pa so ostali v jugoslovanski vojski. Pehotnega podporočnika Egidija Kodeleta najdemo na seznamu aktivnih častnikov, sprejetih v skupno vojsko, ki ga je objavil Večerni list 21. septembra 1920. Slovenski oficirji, sprejeti v skupno vojsko, so morali kmalu povečini zapustiti domače kraje. Vsi nižji oficirji so morali praviloma nekaj mesecev prebiti na albanskem bojišču oziroma na albanski meji, kajti velikosrbska vojska se je iz Albanije umaknila šele leta 1921. V albumu tako najdemo sedem fotografij iz tega obdobja, in sicer posnetke iz Novega Pazarja in Djakovice. Iz Egidijevega pripovedovanja se je ohranil le spomin na tragičen dogodek, ko so enega izmed njegovih tovarišev zjutraj našli mrtvega s prerezanim vratom, in to le zaradi tega, ker je na cesti nekemu dekletu odkril feredžo. Spominjal se je tudi, da so na albanski meji bili še hujši boj s stenicami kot med prvo svetovno vojno.
Egidij Kodele se je leta 1922 odločil vrniti domov v Postojno. Verjetno zaradi tega, ker je bil edini sin. Pa tudi zaradi slabih razmer v starojugoslovanski vojski, ki so bile slabše kot pred vojno v Avstro-Ogrski.
* Enoletni prostovoljci v častniški šoli v Mürzzuschlagu leta 1916; foto: Kammer-Photograph Franz Josef Böhm, Mürzzuschlag, Steiermark (Kodele peti z leve stoji v zadnji vrsti)
* Visk, Egidij Kodele (stoji prvi z leve) in njegov vod v zaledju vzhodne fronte, 1916
* Na vzhodni fronti, 1917 (na levi Kodele)
* Visk, 1917 (Kodele stoji prvi z desne)
* Linus Decaneva, poveljnik Tržaškega bataljona, 1920
* Skupina častnikov – Maistrovih borcev, pripadnikov Tržaškega bataljona, Ljubljana, maj 1920 (Kodele stoji drugi z desne)
* Na albanski meji, 1921 (Kodele stoji drugi z leve)
* Egidij Kodele z domačinkama kot jugoslovanski vojak v Djakovici, 1921
* Ženski ateljejski portret, 1916
* Ženski ateljejski portret, Grebinj 1919
* Nekatere fotografije so v albumu dodatno okrašene in poudarjene z okvirjem.
* Micka in Pepca, Grebinj 1919
* Egidij Kodele kot avstro-ogrski vojak
* Egidij Kodele, pripadnik Tržaškega bataljona, Ljubljana 1919
Viri:
– Kronika župnije v Postojni, Postojna [1920] (tipkopis);
– Izvestje c. kr. državne višje realke v Idriji za šolsko leto 1916/1917;
– V. Gradnik: Primorski prostovoljci v boju za severno mejo, Koper 1981;
– J. J. Švajncer, Slovenska vojska 1918 – 1919, Ljubljana 1990 in Svetovna vojna 1914 – 1918, Maribor 1988;
– J. Kavčič: Prva slovenska realka. Idrija 1901-1926, Idrija 1987;
– Il Memoriale Brosch, La Bora, a. III (1979), št.5;
– J. Granduč: Iz ruskega ujetništva med Maistrove borce, Boj za Maribor 1918-1919, Maribor 1988;
– M. F. Kranjc: Slovenska vojaška inteligenca, Grosuplje 2004;
– F. Milčinski, Dnevnik 1914-1920, Ljubljana 2000.
Zahvaljujeva se Marjanci Adam iz Postojne, ki hrani album fotografij za dovoljenje za objavo in za dragocena pričevanja o njenem očetu.
Prispevek sta napisala: Dejan Vončina in Nadja Adam
Stare slike 