Fotograf Stojan Dominko
Stareslike, junij 2023Življenjska zgodba in delovanje Stojana Dominka sta tesno povezana z družino Bavec v Brežicah. Rodil se je 15. 04. 1953 v Brežicah v zakonu Sonje Bavec in Stanislava Dominka. Fotografska dejavnost ga je spremljala že v rani mladosti, saj sta se njegova starša spoznala pri delu v ateljeju družine Bavec v Brežicah. Ko se je Sonja kot fotografinja osamosvojila, ji je mož pomagal pri delu najprej v Krškem in nato pri Merlaku v Brežicah. Stanislav Dominko je bil prijeten, zapeljiv, a lahkomiseln. Zapletel se je s 14-letno hčerko lokalnega vplivneža. Z mamo sta se ločila, nato je pobegnil v Italijo in nato v Francijo, kjer se je izšolal, zaposlil in si ustvaril novo družino.
Stojan Dominko se spomni svojega prvega srečanja s fotografijo oz. fotografiranjem leta 1957, ko se je njegova mama znova poročila z vojaškim pilotom Hranislavom Petrovićem. Kot 4-letni otrok se spominja, da je hotel biti na poročni fotografiji skupaj z mamo in očimom. Zaradi njegove trme ga skoraj ne bilo na poročni skupinski fotografiji na dvorišču pri Bavcih. Do leta 1964 je živel pri starem atu in stari mami. Stari ata (Vinko Bavec) ga je, ko je imel 5 let, vzel s seboj na teren. Dobro se spominja, da ga je večkrat fotografiral v indijanski filmski vasi, med postavljenimi vigvami, ko se je v bližini Brežic snemal film Winnetou 1. Imel je fotografijo Pierre Louis de Brice–a, ki je takrat nastopal v glavni vlogi kot Winnetou. Sliko je lastnoročno tudi podpisal Pierre Brice, žal se je slika izgubila. Fotografijo je imel v izložbi stari ata kot oglas in je bila v izložbi vse do leta 1989, ko so v izložbo namestili nove in sodobnejše fotografije. Skozi delo na terenu se je Stojan spoznaval s fotografijo. Stari ata ga je kot sopotnika peljal na motorju, tako da je lahko opazoval fotografiranje na terenu. Peljal ga je po nakupih v Zagreb, kjer sta najprej obiskala Fotokemiko, kjer je naročal foto material, nato v skladišče okvirjev in stekla na Heizlovi ulici, kjer je naročal letve za okvirje in steklo za okvirjanje. Na koncu sta se oglasila pri Bavčevih sorodnikih v Zagrebu.
S fotografijo in fotografskimi postopki ga je najprej seznanil prav stari ata. Že kot otrok je delal v fotografski delavnici. V začetku je izpiral fotografije. Dve uri je bilo treba paziti, da se voda ni pregrela, menjati jo je bilo treba vsakih 15-20 minut. To opravilo mu je pokazala stara mama (Marija Bavec) in pa vajenka Pepca. Kasneje je pri 8 letih tudi že sušil slike na “hohglanc mašini”. Za sušenje slik si potreboval moč, zato si moral biti spreten, da si lahko delo opravil, kot je treba. Pri desetih letih ga je Vinko že učil retuširanja. Ure in ure je moral stati ob retušir pultu in ga gledati, kako retušira negative. Najprej ga je naučil ročno izdelati fiksir.
Skratka, moral je na pamet poznati recepturo in izdelati razvijalec. Kemikalije je imel stari ata zaklenjene v svoji sobi, saj so bile nekatere snovi izredno strupene in je bilo treba paziti, da nisi delal npr. z odprtimi ranami. Posebna skrb je bila potrebna pri izdelavi tonerja za fotografije, ki si jih toniral v rjav ali zelen ton. Te kemikalije so bile izredno strupene in nevarne. Zato si moral biti zelo previden. Tudi nohte na roki si moral imeti negovane, da nisi opraskal negativov.
Stari ata ga je naučil pedantnosti in natančnosti Najprej si moral za retuširanje pripraviti negativ za mazanje z matolajnom in sušenje, nato je sledilo retuširanje. Pri retuširanju negativov se je uporabljalo svinčnike trdote od 2B do 7H, pri retuširanju pozitiva pa svinčnike od 5B do 7H. Pri retuši ni smelo biti napak. Za vajo retuširanja je uporabil stare negative, ki jih je moral očistiti retuše in ponovno retuširati. Retuširanje negativov je bilo naporno in je zahtevalo veliko vloženega dela. Eden negativ 9×14 cm se je v povprečju retuširal do 1 ure.
Leta 1964 je Stojan z družino odpotoval v takratno rusko republiko Ukrajino. V glavnem mestu Kijev se je v treh mesecih naučil ruščine in uspešno končal osnovno šolo. V Kijevu se je prvič srečal z barvno fotografijo. Družina: mama, brat, očim in on, se je odpravila k fotografu, ki jih je posnel v barvni tehniki. To je bilo leta 1965, ko je dopolnil 12 let. Takrat je bila barvna fotografija v Jugoslaviji precej draga in še v povojih. Fotolaboratorijev za izdelavo barvnih fotografij je bilo zelo malo. Zato so prvo fotografiranje v barvni tehniki opravili v Kijevu V Kijevu so tudi kupili prve barvne filme, barvni fotopapir in kemikalije za obdelavo filmov in fotografij. Tega materiala se v Jugoslaviji takrat ni dalo kupiti. Takrat so imeli diplomatske potne liste in so lahko manjše količine tega materiala prepeljali v Jugoslavijo. Kopalnico so občasno uporabljali za temnico. Stojan je kar nekaj znanja o fotografiji pridobil že v temnici pri starem atu. Tudi mama Sonja je večkrat v kopalnici izdelovala črno-bele fotografije za družino in znance. Ker je takrat prevladoval ročni postopek izdelave črno-belih slik, saj je bilo le te možno izdelati doma. Prednost je tudi bila tudi ta, da so lahko v Kijevu lažje kupili kemikalije za izdelavo fotografij.
Iz Kijeva, kjer je 1968 končal osnovno šolo, so se preselili v Beograd, kjer je 1972 končal srednjo elektrotehnično šolo. Med šolskimi počitnicami je doma v Brežicah pomagal pri delu staremu atu. Po končani osnovni šoli mu je Bavec podaril v tistem času kar sodoben fotoaparat Agfa, ki je imel svetlomer. No, s tem fotoaparatom je pridobil prve izkušnje pri fotografiranju. Za fotografiranje na terenu so veljala druga pravila. Bavec mu je razložil kdaj in kako slikaš. Dejansko ni bilo veliko možnosti za učenje (fotografski material je bil drag in ni ga bilo veliko), zato se je moral hitro učiti. Če je napravil napako pri fotografiranju, jo je moral popraviti s pravilno izbiro fotografskega materiala, včasih je moral uporabiti tudi posebne prijeme, kot je npr. izdelava raster fotografije iz navadnega papirja, mehanska obdelava, da je prikril ali popravil svoje napake. Skratka moral se je naučiti veščine fotografiranja, iz svojih napak. In tu je bil stari ata neizprosen in strog. »Danes še vedno prisegam na fotografiranje z ročnim načinom določanja ekspozicije in zaslonke, kjer uporabljam izkušnje in znanje, ki mi ga jih posredoval “star ate”. Zato je tudi kvaliteta fotografij bistveno boljša.« Prav tako se spominja svojih prvih profesionalnih posnetkov: »Leta 1968 mi je na birmi v Sevnici stari ata priskrbel 2 stranki, ki sem ju moral slikati.« Po navadi sta s starim atom na birmah delala skupaj: »On je fotografiral, jaz pa zapisoval in zaračunaval. Pomemben je bil opis portretirancev, da kasneje pri naročilu in izdelavi fotografij ni bilo pomot. Vsak posnetek na filmu je bil unikaten, pa tudi zaradi dragih filmov ni smelo priti do napak.« S fotografijo se je ukvarjal tudi v srednji elektrotehniški šoli v Beogradu, kjer so s sošolci ustanovili fotoklub in v sklopu le tega fotografirali dogodke na šoli in jih objavljali kot fotoreportaže. Po smrti svojega mentorja in učitelja Vinka Bavca leta 1969 je pomagal pri delu stricu Milanu Bavcu.
Ko so se leta 1972 vrnili v Slovenijo, se je zaposlil v IMV Novo mesto. Marca 1973 je odšel na služenje vojaškega roka. Po končanem šolanju, se je v okviru Vojaškega kluba začel poklicno za potrebe vojske profesionalno ukvarjati s fotografsko dejavnostjo. Fotografiral je vojake za vojaško knjižico, v kasarni, vojake in njihove obiske, prisego, vojaške vaje …
Po končanem delu v Novem mestu je popoldne delal v temnici pri stricu Milanu Bavcu in materi Sonji Bavec v Brežicah. Zaradi prenapornega dela, vsakdanje vožnje, si je najel stanovanje v Novem mestu. Z motorjem se je vozil po okolici novega mesta in fotografiral različne motive: labode na Krki, Otočec itd. Privlačila ga narava, živali in reka Krka.
Nato se je 1976 zaposlil v ISKRI v Novem mestu in se poročil. Leta 1977 se je izobrazil za inženirja za varstvo pri delu in leta 1978 opravil državni izpit za projektanta. Zaposlil se je v Krškem, rodil se je sin Mitja. V tem obdobju se je zasitil ukvarjanja s fotografsko dejavnostjo in se posvetil službeni karieri. Priložnostno je fotografiral le še rojstne dneve, preživljanje dopusta, vse do leta 1995, ko je umrl stric Milan Bavec.
Za nadaljevanje fotografske dejavnosti je 1996 Stojana pregovorila žena Jelka, ki ji je bil fotografski poklic zanimiv in je želela preizkusiti svoje znanje in veščine v fotografiji. Kupili so rabljen fotografski stroj za izdelovanje barvnih fotografij. Zaradi hude konkurence so se odločili, da bodo fotografirali na terenu predvsem birme in obhajila. V fotografsko dejavnost je bila vpeta cela družina. Nadaljevali so tradicijo družine Bavec s fotografiranjem birm, obhajil na terenu. Mnogo krajev po Sloveniji so obiskali, od Grada na Goričkem, do Sočerge v Slovenski Istri, od Biljane na Primorskem, pa do Lendave in Središča ob Muri. Pogosto so v istem dnevu prepotovali celo Slovenijo, tudi do 500 km na dan. Včasih so fotografirali birme v dveh krajih istočasno, Mama Sonja in žena Jelka na Notranjskem v Strugah ter Stojan in sin Mitja v Podbrdu na Primorskem. Delo je bilo naporno, toda bilo je zanimivo in hkrati so zaslužili toliko, da so lahko dostojno živeli. Sonja jim je pomagala vse do leta 2002, ko je hudo zbolela in se nato ni več ukvarjala s poklicno fotografijo. Fotografiranje birm in obhajil so opravljali celih 16. let do leta 2012.
* Družina Dominko; z leve: Sonja Bavec Dominko in Stanislav Dominko s sinom Stojanom Dominkom, 1954; foto Marija Bavec
* Stojan Dominko; 1968; foto Milan Bavec
* Poročna slika Jelke in Stojana Dominka; 19. 6. 1976; foto Milan Bavec
* Birmanka; Radenci; 1999
* Kamelija; 7. 2. 2013; digitalni posnetek
* Močerad; 18. 10. 2012; digitalni posnetek
* Gozd; oktober 2012; digitalni posnetek
* Pred birmo; Gornji Dolič pri Mislinji; barvni film; 1988
* Sevnica; razglednica 10 x15 cm; 2007, barvni film
* Bled; okoli leta 2000; barvni film
Prispevek je napisal: Dejan Vončina, junij 2023
Stare slike 