1938 Bistra pri Vrhniki – Grad
Grad Bistra je videti prav ubogo. Slika je nastala v oblačnem vremenu, zato je temačna. Če bi sijalo sonce, bi bilo vse skupaj videti veliko lepše. Dve goski plavata, tretja gre pogledat, če so nastavili že kaj hrane. Žejna kokoš se je odpravila k vodi. Tu izvira reka Bistra, pritok Ljubljanice. V Bistro priteka voda neposredno iz Cerkniškega jezera in Rakovega Škocjana.
1947 Topol pri Begunjah – Popis pridelka
Kot sem že opisala v prispevku Odhod v svet, je bil moj ded Jakob Kranjc veleposestnik. Po vojni mu je bilo odvzeto premoženje v izmeri 29 ha 53 a 87 m2 in hiša z vrtom in gospodarskim poslopjem. Jakob se je na odločbo o obsegu zaplembe pritožil. Navedel je, da je sodišče določilo preveliko površino ohišja. Pri ugotavljanju števila družinskih članov, ki jih je bilo takrat enajst, sodišče ni ugotavljalo niti njihove starosti, niti pridobitne sposobnosti, prav tako je po njegovem mnenju napačno presodilo, da je posestvo, veliko 29 ha, preveliko za njegovo družino. Pritožil pa se je tudi nad prevelikim številom zaplenjene živine.
1951 Ivanje selo – Vlak v zavoju
Slika je nastala leta 1951, ko je Mima Mary Turk, živeča v Ameriki, obiskala domače kraje. Z vrta njene rojstne hiše v Ivanjem selu je nekdo slikal parno lokomotivo, ki s težavo sopiha proti Ljubljani.
Cerknica 1970/71 – 4. a razred
Skozi šolsko leto 1970/71 je 4.a razred vodila razredničarka Vika Tornič. Kot je razvidno na prvi pogled, je bil to prijeten pa tudi razposajen razred. Slika nam kaže nasmejane, prisrčne in dobrovoljne obraze. Za to je vsaj delno odgovoren fotograf, ki je vedno poskrbel za dobro vzdušje. Pa vendar se čuti njihova navihanost, ki jih je spremljala vse dni. Kako lepo je videti prijateljske objeme. Seveda pa posamezniki vedno izstopajo, pa čeprav samo v spakovanju obraza ali pa kazanju rožičkov. Naj se vidi, kdo si več upa in kdo je večji frajer v razredu. S takimi dejanji si pridobijo svoj trenutek pozornosti. Saj smo že slišali rek: “Sposobnost človeka se pokaže tudi v najneznatnejših stvareh.”
1935 Vrhnika pri Ljubljani – Cerkev Sv. Trojice
Ivan Cankar v svojem pisanju večkrat omeni Sveto Trojico. Eden izmed citatov je obešen na glavni fasadi: »Bela kakor nevesta se sveti na holmu sveta Trojica, razgleduje se po sončni ravni, po tihem, sanjajočem močvirju, do Žalostne gore in do Krima.*«
Pripoveduje pa tudi zgodbo o pastirici, ki je pomagala pri gradnji tako, da je nosila vodo iz Ljubljanice k cerkvi na grič. Nekoč se je pri opravilu spotaknila in tako nesrečno padla, da je umrla. Njeno lobanjo naj bi v zahvalo za njen trud vzidali za glavnim oltarjem in po legendi lahko na tem mestu pri odprtini za oltarjem še danes slišimo šumenje vode.
»O Vrhnika, blagoslovljeni kraj! Kadar leže mrak v tvoje tiho naročje, se zganejo lepe in skrivnostne sanje v Močilniku. Za velikim oltarjem v cerkvi svete Trojice zabuči pokopano jezero; kdor leže na mrzli kamen, pod tisto strahotno lobanjo za oltarjem, sliši zamolklo pesem skritega jezera. In ko vstane, ko ugleda to čudežno vrhniško dolino in to belo nebo nad njo, se zamisli v čudno tihotne zgodbe, ki jih uho ni slišalo in oko ne videlo. Bela megla se vzdiga iz Močilnika, vijoč se, trepetajoč hrepeni proti nebu, v veličastnem kelihu prinaša zvezdam nezaslišane skrivnosti.*«
1973 Gladovec – Po mah za jaslice
Na sliki sta moji mlajši sestri Janja in Petra Kranjec. Gladovec je gozd, ki leži v katastrski občini Bezuljak. V njem so rasle zelo visoke in debele smreke. Ata je z veliko ljubeznijo skrbel za svoje gozdove in tudi redno sadil mlade smrekice, da se je gozd odlično ohranil do današnjih dni, ko sem dela tega gozda postala lastnica tudi sama.
1864 Javorniki – Cesar gre na medveda
Naj začnem na koncu, z razglednico, ki je bila iz Postojne poslana v Ljubljano med prvo svetovno vojno leta 1917, ko je bil njen glavni protagonist, avstro-ogrski cesar Franc Jožef I. že eno leto pokojni. Razglednico je ustvaril nekdo, ki je morda v imenu imel črke Jos. Hart. ali kaj podobnega, kar je mogoče zaslutiti v rumenem napisu na pokončni ploskvi prve stopnice do rdečega podesta mogočnikov. Slika, ki se imenuje Das Weltgericht, tako namreč z zlatom piše v desnem zgornjem kotu, je polna srhljive simbolike. Ugibam, da bi se temu naslovu reklo po naše Svetovni red ali Urejanje sveta ali celo Svetovno sodišče. Mogoče bo kdo prevedel bolj natančno.
1971 Cerknica – Štelnga
Meniševski regruti – naborniki oz. vojaški novinci so slikani pred Bajčkovim ateljejem v Cerknici.
S sabo so imeli harmonikarja – Janeza Kranjca (Mihovčkov), s konjsko vprego pa jih je vozil Marjan Nared s Kožljeka.
Nabor je bil preizkus sposobnosti za služenje vojaškega roka, ki je bil v Jugoslaviji obvezen. Ko so ga fantje uspešno opravili, so se zbrali, običajno okrasili voz, proslavljali in se poslavljali, saj je takratno služenje vojaškega roka trajalo 1 leto. Vojsko so služili kar daleč v republikah bivše Jugoslavije in so prišli največ enkrat do dvakrat domov. Fantje na fotografiji so šli iz Begunj v Cerknico, potem pa čez Bloke in nazaj v Begunje. Vmes so imeli postanke po gostilnah, ki jih je bilo takrat veliko ob cesti.
1951 Močilnik – Izvir Ljubljanice
Močilnik je naravni spomenik, izvir Ljubljanice pri Vrhniki. Že leta 1976 je bil vpisan v register slovenske naravne dediščine. Velja za kraj, kjer se konča Ljubljansko barje in prične Kras. Največje spremembe oziroma posege je doživel v 19. stoletju. Takrat so zajezili izvir Male Ljubljanice za potrebe Lenarčičeve žage in izvir v Malem Močilniku za potrebe Oblakove žage.
1970 Cerknica – Pred Brestom
Ob tej sliki moram priznati, da razen svojega očeta Janeza Kranjca, ki sedi na skrajni desni strani s kapo na glavi, ne prepoznam nikogar drugega. Dokler se v sliko nisem poglobila, sem vsa leta verjela, da gre za ekipo Brestovih vzdrževalcev, zdaj pa bolj ko poskušam razbrati poteze posameznih obrazov, manj mi je jasno, za koga gre. A ne glede na to bi vseeno nekaj povedala o skupini vzdrževalcev, ki so bili očetovi sodelavci.
Stare slike 