1935 Notranjska – Žanjice, oves, jajca in kokoši …
Šest odraslih žena in dve deklici na njivi ovsa je neznani fotograf posnel na “neznanem kraju v neznanem času” … Slika je iz zbirke Župnišča Stari trg, a na zadnji strani nič ne piše … Ženske žanjejo, deklici pa sta – za fotografa – dvignili vsaka svoj snop. Sta jih že onidve povezali? Postavna ženska v sredini se zdi da brusi srp, vsaj drži ga tako, ostale žanjejo. Po rutah, frizurah in oblačilih ugibam, da je slika nastala nekje okoli leta 1935, po hribih v ozadju pa, da je bilo mogoče kje v bližini Žerovnice. Je bela lisa pod hribom gostilna, ki so ji rekli Perkos? Res samo ugibam, v resnici nimam pojma in tudi nobene od čednih žensk ne poznam.
1959 Cerknica – Dramski nastop
France Tavželj in Marija Obreza v enem od prizorov v igrani predstavi, tam nekje okrog leta 1959. Imamo štiri slike iz iste igre, katere naslova žal ne vemo. Klasična vsebina, s tremi glavnimi akterji. Mož, žena, ljubimec in vse kar spada zraven. Za popestritev je bil tukaj mož invalid na vozičku.
Dramska skupina v Cerknici je pripravila predstavo v kulturnem domu Cerknica. Režiser je bil učitelj Jože Verbec. Vsi člani so bili amaterji oziroma ljubiteljski igralci. Vadili so najprej v stari šoli, poti koncu priprav pa že na odru kulturnega doma. Kulise so bile izdelane iz lesa. Kdo je vse to pripravil se žal več ne ve. Igra je bila očitno uspešna, saj je imela več ponovitev.
1966 Kraljevo – Vojaška knjižica in urjenje
Kmalu po prihodu v juliju so nas fotografirali za dokumente. Na steno kasarne so izobesili »čebe«, nas postrojili in eden za drugim smo se postavili pred fotografa.
1966 Rakek – Poziv na služenje vojaškega roka
1937 Cerknica – Pod Kaplanijo
O taboru Orlov, ki se je zgodil 1. 8. 1937 v Cerknici, smo v naših prispevkih že pisali. V današnjem prispevku se želim dotakniti dela Cerknice, ki se je nekoč imenoval Pod kaplanijo. V šaljivi obliki so ga imenovali tudi Svinjski rigel.
Sv. Trojica 1952/53 – Skupinska slika
To so učenci, ki so obiskovali šolo pri Sveti Trojici leta 1952/53. Slikali so se na vrtu za šolo, ki je bila v neposredni bližini cerkve. Pred šolo je rasel ogromen oreh. Šolo je obdajal ograjen vrt z gredicami. V eni polovici šole je bila ena dvorana in v njej skupna učilnica, v drugi polovici pa je bilo stanovanje za šolsko upraviteljico in njeno družino. Pouk je potekal dopoldan in popoldan. Zjutraj 1. in 2. razred, popoldan pa 3. in 4. razred. V isti hiši je potekal tudi verouk. Za malico je skrbela soseda, ki jo je v šolo tudi dostavila. Marta je tu hodila v šolo štiri leta, kasneje pa peš ali s kolesom v Novi vas. Učitelji so se tu zelo hitro menjavali, saj nihče ni zdržal dalj časa. Vasice iz katerih so prihajali učenci v šolo pri Sveti Trojici so bile: Mahneti, Podslivnica, Ulaka, Sleme, Rožanče, Ograde, Andrejčje, Zales, Zavrh, Bočkovo, Jeršanovo, Pajkovo, Lovranovo, Polšeče, vse do Ravnika, ki je spadal pod Sveti Duh. Otroci so namesto telovadbe cepili in skladali šolska drva za zimo. Po šolskem vrtu pa so prišli na planjavo, na kateri so se lahko igrali z žogo.
1935 Lož – Mestna godba, še enkrat
Loški godbeniki pred 87 leti v mehki travi neznano kje – morda pod Gradom, morda na Vodicah, morda pri sv. Ani, kamor je Mestna godba iz Loža hodila na svoje izlete, kakor je ugotovil France Žnidaršič, pisec biltena, ki je izšel ob 120 -letnici godbe v Ložu.
Veliko smo že pisali o zgodovini godbe v Loški dolini, pa naj bo vseeno še malo – zasluži si (povezave: 1, 2, 3, 4 in 5).
1972 Postojna – Točeni sladoled
Mladi prodajalec sladoleda pred kavarno Jadran v Postojni je opravljal počitniško delo in mi lepo poziral. V belem suknjiču, kot se spodobi, v desni roki drži bel krožniček s porcijo sladoleda, levo roko pa diskretno skriva za hrbtom – kot pravi profesionalec. Na krožničku je skodelica iz nerjavečega jekla, poleg pa je bila tudi žlička posebne oblike, namenjena samo za sladoled.
Sladoled na krožničku so naročili gostje, ki so sedeli na terasi pred restavracijo. Za »to go«, kot se danes reče, pa so bili korneti oziroma škrniclčki, spravljeni v tulcu pri strani avtomata. Ko sem sliko povečal, sem ugotovil, da je porcija stala dva dinarja, saj je za dvojko pika.
Avtomat za sladoled je na koleščkih, da so ga zvečer lažje pospravili. Ob avtomatu sta miza in stol. Njuno ogrodje je izdelano iz aluminija, vrhnji dela mize, sedalo in naslonjalo stola pa iz vezane plošče, običajno prekrite z zelenim ultrapasom.
Ne vem, zakaj imam občutek, da so tista leta vse terase lokalov imele enake stole in mize. Mogoče so se razlikovale le v barvi. Pod belim prtom na mizi so spravljene šalčke in žličke.
1957 Rakek – Dirke formule Skiro
Še zadnji napotki tekmovalcem pred začetkom pomembne dirke.
Osnovna šola Rakek je leta 1957 organizirala tekmovanje v vožnji s skiroji. Da je šlo zares kažejo resni obrazi tekmovalcev, opremljeni s štartnimi številkami. Seveda pa žal že v štartu niso bili vsi v enakovrednem položaju. Na makadamski podlagi so imeli prednost skiroji z gumijastimi kolesi. Takrat strogih predpisov opreme skirojev, kot je to danes v moto športu, še niso poznali. Med tekmovalci je bil tudi lastnik zbirke Srečko.
1965 Viševek – Ostanki lesene hiše
Kdo bi si mislil, da bom še kdaj videla to hišo! Nisem vedela, da obstaja njena fotografija in bilo je prijetno presenečenje, ko sem jo našla na Starih slikah med neobjavljenimi. Vsakokrat, ko pridem v Viševek na pokopališče pomislim na ta prizor …
Mogoče mi je bilo kakih deset let, ko sem prvič opazila leseno podirajočo se hišo, ki je stala na zahodni strani pred pokopališčem. Niso mi znali povedati čigava je in tudi stikat vanjo mi starši niso pustili. Potem sem vsakič, ko sem šla mimo, gledala ostanke, ki jih je bilo vedno manj in ugibala, kdo je živel tu in kaj vse se je v njej dogajalo. Vedela sem, da se ne podira zaradi medvojnega požiga kot toliko drugih, saj bi njen les zgorel ali vsaj zoglenel. Bilo mi je je žal, zdelo se mi je, da je morala biti nekoč lepa, mogoče je imela celo rože na oknih …


