1937 Cerknica – Pod Kaplanijo

O taboru Orlov, ki se je zgodil 1. 8. 1937 v Cerknici, smo v naših prispevkih že pisali. V današnjem prispevku se želim dotakniti dela Cerknice, ki se je nekoč imenoval Pod kaplanijo. V šaljivi obliki so ga imenovali tudi Svinjski rigel.

Pod kaplanijo se nahaja med današnjimi ulici Tabor in Videm, na južni strani hriba pod Župnijsko cerkvijo Marijinega rojstva. Je eden najstarejših delov Cerknice, kar pričajo tudi zapisi v Urbarju o njihovih prebivalcih. Hiše v Svinjskem riglu so bile razporejene okoli Klopčarjeve doline. Lastnik ograde na dnu doline je bil tedaj Klopčarjev Miha. Dolina naj bi nastala ob gradnji župnijske cerkve. Tam naj bi lomili kamenje za cerkev in obzidje. Ob dolini so bile grede, razporejene v terase. V gredah so imele gospodinje bližnjih hiš zelenjavo, tako za sproti. Vse njive pa so imeli kmetje na ravnih obronkih Cerknice, kjer bi bilo škoda obdelovalne zemlje za gradnjo hiš. Za razliko od danes …

Pod kaplanijo so živeli tudi moji predniki, po domače Šentkovi. Ker sta bila v Cerknici dve Šentkovi kmetiji, se je ta imenovala Šentek Pod kaplanijo, oni drugi pa Šentek iz Peščenka. Prvi zapisi o Žnidaršičevih (ali po domače Šentkovih) so iz leta 1564, ko je pod današnjo Zagorjanovo hišo živel Jurij. V župnijskih knjigah je zapisan kot Jurij Žnidar (Schneider), Cerknica, Zgornja vas (Zierkghniz, Oberdorff). Tam je tudi zapisano, da je imel tam kasneje Gašper Žnidaršič leta 1718 Domec (Hoffstat).(1)  Domec je bilo v fevdalizmu nepodložno zemljišče s hišo, zlasti v mestu ali trgu.

V prvi polovici 19. stoletja naj bi hišo, kjer so potem Šentkovi živeli do požara 1943, kupil Gregor Žnidaršič. Gregor je bil hlapec na Kravajnetovi kmetiji, tam je delala tudi njegova bodoča žena Marija Arhar. Skupaj sta zbrala dovolj denarja in od Tomaža Kržiča kupila hišo ob današnji ulici Tabor.

“Moja stara mati so mi pravili, da je bil Gregor velik, stasit in zelo močan možakar. Nekoč je ustavil par konj, ki so se splašili na Placu, z golimi rokami. Ob drugi priliki pa je, ko so prišli davkarji v njegovo hišo, v jezi potegnil polovico brk z davkarjevega obraza.” (3)

Na sedanjem mestu je prvi gozdarski blok. Prvotna hiša, kjer so živeli Šentkovi, je prišla v druge roke. Zakaj, lahko samo ugibamo, vendar lahko z veliko verjetnostjo trdimo, da se je to zgodilo, ko trenutni gospodar in gospodinja nista imela potomcev, ali pa, kar je še bolj verjetno, da so jima le ti vsi pomrli. Smrtnost otrok je bila takrat zelo velika in ni bilo redko, da so tudi vsi otroci pomrli.

Danes bi težko prepoznali ta del, ker je ves spremenjen. Na sliki bi verjetno prepoznali samo hišo na levi strani, ki se je nekoč imenovala Kravajnetova hiša, po takratnem trgovcu Kravanja. Skoraj vse hiše Pod kaplanijo so 14. septembra 1943 požgali Nemci ob napadu na Cerknico. Takrat je poleg tega dela zgorelo še nekaj skednjev, kozolcev in hiš pri Svetem Roku.

Rozka Bolha, učiteljica v Cerknici je napisala Zgodovino Cerknice, kjer najdemo sledeče:

“V nedeljo, 18. sept. ob pol sedmih zjutraj so Nemci obkolili Cerknico. Govorilo se je da po izdajstvu. V trgu je bilo še nekaj vojakov Šercerjeve, Tomšičeve in Primorske brigade. Ti borci so se umaknili. Nastal je splošen preplah. Nemci so streljali za bežečimi. Okoli 32 ljudi, med njimi trije civilisti, so bili mrtvi. Pokopali so jih šele čez dva dni na Cerkniško pokopališče. Osemnajst so jih pokopali v Begunjah. Med borbo so Nemci po Cerknici vozili svoje tanke in pljuskali iz njih ogenj. Povzročili so ponovno strašen požar. Več Cerkničanov, ki so jih Nemci dobili na domovih ali v cerkvi so odpeljali na Rakek. Tam so odbrali 16 fantov in jih ob železniški progi ustrelili.” (2)

Po drugi svetovni vojni teh hiš domačinom niso dovolili obnoviti rekoč, da kmetje v centru “mesta” ne smejo biti, ter naj svoje hiše postavijo na obrobje naselja. Klopčarjevo dolino so po vojni zasuli. Na tem mestu so postavili t. i. gozdarske bloke, na sredini prvotne doline pa je bil ringlšpil. Tudi ringlšpila sedaj ni več, so pa (spet) stanovanjski bloki.

Na levi strani ulice je Kravajnetova hiša. Prvotni lastnik hiše je bil Jožef Obreza, ki je postavil to hišo leta 1814, kar priča tudi portal na hiši z začetnicama J. O. 1814. Obrezovi so bili bogata rodbina. Karel obreza je bil leta 1777 lastnik Dolenjske glažute, ki je zaposlovala sto delavcev. Adolf Obreza je bil poslanec na Dunaju in je leta 1884 objavil pomembno listino iz turških časov (1582), ki jo je našel v svoji hiši.

Pred vojno je bila v hiši tudi trgovina. Po vojni je imel tu prostor AMD Cerknica, kjer je veliko tečajnikov opravljalo teoretični izpit za avto. Pod Kravanjetovo hišo sta dva gospodarska objekta, ki sta bila last Kravanjeta in na koncu še Kravanjetov vrt.

V časopisu Slovenec so leta 1937 zapisali sledeče:

“Današnji prosvetni tabor v Cerknici, ki je po svoji manifestivnosti, navdušenju in udeležbi prekosil vse, kar je Notranjska do sedaj videla, pomeni zmagoslavje slovenske misli in slovenske zavesti tudi v Notranjski Sloveniji.”

Na taboru je bil svečani govornik dr. Miha Krek.

Na desni strani ulice je Kaplanija. Iz popisa imetja Bistriške kartuzije iz leta 1782, ko je cesar Jožef II. ta samostan ukinil, je razvidno, da je bila Cerkniška kaplanija last kartuzije, ocenjena je bila na 600 goldinarjev. Pred vojno je bila v stavbi občina.(1)

Učiteljica Rozka Bolha piše: “23. novembra leta 1943 je požgala NOB šolo, sodišče in Ponikvarjev kozolec. Radi vetra so se vnele in zgorele še druge hiše na Mali ulici.“(2)

Pod kaplanijo so si sledile hiše Trepčih, Szopkotov, Runčevih, Zimcovih, Šentkovih, Ribenčanovih in Zajčkovih.

Spodnji napis nam pove točen datum dogodka: Cerknica, I. VIII. 1937. Zgornjega napisa pa mi ni uspelo prebrati. Menda so imeli včasih v osnovni šoli tudi lepopis …

Slovarček:

• rigel: zapah za vrata
• ringlšpil: vrtiljak

Viri:

1. Janez Kebe: Cerkniško jezero in ljudje ob njem, Koper, Ognjišče, 2011
2. Rozka Bolha: Zgodovina Cerknice
3. Vinko Žnidaršič

Kraj: Cerknica
Datum: 1. 8. 1937
Avtor: neznano
Zbirka: Joži Mele
Skenirano: 1. 9. 2011
Oblika: fotografija