Od osmih otrok Andreja in Katerine Jager (roj. Primožič) je med leti 1876 in 1882 Ljudsko šolo na Uncu obiskovalo vsaj pet: France, Janez, Andrej, Marija in Ludvik. Najstarejši France je kot izgleda začel s šolanjem na Vrhniki (15. 9. 1875), že naslednje leto pa že šolo na Uncu (15. 9. 1876). Po tem sodeč, se je družina, iz do šole bolj oddaljene čuvajnice nad Bistro, preselila v čuvajnico nad Ivanjim selom leta 1876, da so imeli otroci lažji dostop do šole. S šolskim letom 1876/77 je pričel obiskovati šolo na Uncu tudi Janez Jager, in to pri dobrih petih letih starosti (v šolskem zapisniku I. razredne ljudske šole na Uncu je zabeleženo: vstopil v šolo 16. 9. 1876). O Francetu je bilo že veliko zapisanega in dodani dokumenti, tokrat pa so priloženi dokumenti šole na Uncu za Janeza.
Nova vas 1954/55 – Učenci 2. gimnazije
Razredničarka Slavica Casol in učiteljica Boža Mrcina, ki je poučevala nemščino, sta se v šolskem letu 1954/55 slikali s svojimi učenci v Novi vasi. Dogodek, ki ostane v spominu, imena vseh sošolcev pa žal več ne.
1956 Podcerkev – Pogreb pri Hlepinovih
Fotograf Franc Truden iz Podcerkve je neke zime po letu 1954, domnevno okoli 1956, fotografiral pogreb enega od svojih staršev. Izbrala sem to sliko izmed mnogih tega dne, ker se mi zdi nekako posebej pomenljiva v smislu odhajanja, slovesa za vedno, a tudi takratnih obsmrtnih navad, obredov in šeg, povrhu pa nazorno kaže tudi čisto tehnični vidik pokopavanja umrlega v danih razmerah.
Ne bom pisala o obredih polaganja umrlega na pare, krašenja odra, čutja pri mrliču in kropljenja, v središču pozornosti je prevoz umrlega na pokopališče in pogrebni sprevod, ki se tu odpravlja na pot v zimskem času. Zdi se, da je krsta na saneh, ki jih vleče par konj, ampak lahko je tudi drugače. Vsaj eden od konj ima na repu vozel z (najbrž črno) pentljo, ki pa se ne vidi razločno. Včasih so konjem, ki so peljali krsto s pokojnim dali še kak drugi žalni okras. Spomnim pa se preprostih črnih pentelj iz krep papirja na repih živali.
1970 Cerknica – Večerna šola rokenrola
“Že 70 let živim v Mariboru in pozdravljam akcijo Rokendrol v vsako slovensko vas,” je v mikrofon povedala starejša občanka – vsaj sedemdeset jih je imela, kajneda, če je pred tem živela tudi kje drugje pa seveda več. Po tem legendarnem uvodu se je na Radiu Ljubljana začela oddaja s prav tem naslovom. Takrat sem se nasmejal tej energični “starki”, sedaj, ko sem kar zadeva leta na njenem, pa vidim, da sem pogosto delal prav to – podpiral to zvrst glasbe.
1965 Cerknica – Higiena
Na sliki sta dve pločevinasti banji, s katerima so v preteklosti naši starši počeli marsikaj. Takrat niso imeli za vsako stvar svoje posode ali pripomočka, pač pa so imeli en pripomoček za ogromno opravil. Danes pravimo temu, da je nekdo praktičen. Praktična je tudi letnica v naslovu, saj je približna in se nanaša na čas mojega otroštva, ko smo pri nas doma uporabljali take stvari.
Kot je bil za nas nekaj deset let nazaj »čudovit« prehod iz pločevine na plastiko, tako je bil verjetno za naše prednike nekaj posebnega tudi prehod iz lesa na pločevino pri banjah in podobnem. Prej je bilo vse iz lesa, sicer ekološko in trajnostno, a težko kot svinec.
1909 Dolenje Jezero – Učno izpričevalo
Zanimivo Učno izpričevalo, ki ga je prejel Jožef Doles iz Mahnetov 9.
Obrazec »Učno izpričevalo« je založila učiteljska tiskarna Ljubljana. Velikost učnega izpričevala je 54 x 42 cm. V primerjavi z Učnim spričevalom iz leta 1924 je manj razkošno.
1956 Nova vas – Plesni nastop
V centru Nove vasi, pred stanovanjsko Kovačevo hišo, se je nekoč, recimo leta 1956, odvijala prireditev. Mogoče so praznovali novo nastali praznik dan borca – 4. julija. Letnico prireditve ugibamo, ker na mali slikici žal ni nič zapisano. Skoraj zagotovo ni šlo le za praznovanje ob zaključku šolskega leta, saj je preveč slovesno, glede na množico nastopajočih in gledalcev. Največja možnost je praznovanje za 25. maj – dan mladosti. Nekateri se spominjajo, da so se pripravljali po vseh okoliških šolah in verjetno tukaj v Novi vasi pripravili skupinsko praznovanje. Fantje se spominjajo, da so dobili vsi enake športne kratke hlače in majice za izvedbo telovadnih vaj. Nastopat so šli enkrat celo v Koper, pa spet drugič v Ljubljano. Tam je imel vsak nastopajoči na tleh zarisan svoj prostor.
Prva stvar, ki pade v oči, je jugoslovanska zastava, ki je plapolala v ospredju. V hrbet vidimo delček gledalcev, ki so čez veliko dvorišče gledali dogodek. Poleg izjemno velikega števila plesalk vidimo na desni še moški pevski zbor, ki čaka na nastop. Prav tako otroci v belih srajčkah. Na ganku in tudi pod njim pa tudi veliko gledalcev, skratka velik dogodek.
1945 Unec – Trimesečni gospodinjski tečaj
O d l o k
o otvoritvi tromesečnega gospodinjskega tečaja na Uncu pri Rakeku. Glede na dopis OOOF za ljubljansko okrožje oddelek za prosveto št. 2558/1 z dne 28. 11. 1945 in krajevne potrebe
odobravam …
Premožnejše družine so pred drugo svetovno vojno pošiljale svoje hčerke v gospodinjske šole, kjer so se učile kuhanja in omike. Tako Štacnar v Dnevniku 15. novembra 1938 zapiše:
Z Ivanko (hčerko op. Perko) šel v Kmetijsko-gospodinjsko šolo na Malo Loko. Šle tudi Skotova Rezka in Gregoricova Slavka.
Šola je trajala 11 mesecev. Za vzgojo deklet so v Ljubljani skrbele tudi Uršulinke. Vendar je bilo tovrstnega izobraževanja deležna le manjši delež deklet. Ostala dekleta so se gospodinjskih veščin učile od svojih mam in starih mam.
Cerknica 1975/76 – 5. b razred
Razredničarka Fani Gole slikana s svojim 5.b razredom v šolskem letu 1975/76.
Peti razred je bil vedno nekakšna prelomnica. Novi sošolci, prihod vozačev ter največja, da se je razredni pouk spremenil v predmetnega in s tem povezano večje število učiteljev. In kar nekaj časa so potrebovali, da so se med seboj ujeli.
Kot smo že omenili, je bila v razredu Vlasta, ki ji bolezen ni prizanašala že v šolskih letih. Imela je nestabilen korak in se pri hoji zapletala. Na začetku petega razreda učitelj telovadbe še ni vedel za njeno bolezen. Zato jo je ob prvem zapletanju v smehu vprašal, ali je pijana. Šele ob takojšnji, kar malce zaščitniški pojasnitvi Vlastinih sošolk, je izvedel za kruto resnico. Vse skupaj ga je zelo šokiralo. Vlasti se je takoj opravičil. Vendar mu srce ni dalo miru. Popoldan se je oglasil tudi pri njih doma in se še enkrat opravičil tako Vlasti, kot njenim staršem. Nevede je naredil napako, za katero mu je bilo iskreno žal. Popravil jo je z vso pohvalo vrednim dejanjem in ostal pri Vlasti zapisan v lepem spominu.
Dr. Jože Pirjevec se v svoji knjigi Partizani (Cankarjeva založba, Lj., 2020) na strani 211 bežno dotakne tudi partizanskega zdravstva, kjer navede, kako je Izvršni odbor OF organiziral osrednjo bolnico, sestavljeno iz enajstih enot, opremljeno z operacijsko sobo in skrito na težko odstopnem kraju. To je bil začetek dobro organizirane sanitetne mreže, za katero je skrbelo okrog 200 zdravnikov … Medtem ko so partizani v Črni gori, Bosni in Hercegovini po tradiciji, ki je segala še v turške čase, ranjence vodili s seboj, so jih v Sloveniji namestili v težko dostopne bolnice, med katerimi so bile najznamenitejše tri, poimenovane po zdravnicah Pavla, Franja in Vera, toda takih je bilo še 240. V njih se je med vojno zdravilo 15.000 bolnikov …
Stare slike 