1956 Unec – Kuharski tečaj
Nova vas 1952/53 – 2. gimnazija
Razred 2. gimnazije Nova vas se je slikal na vrtu zadaj za šolo. Z njimi je razredničarka Slavica Casol ter ravnatelj Franc Čebohin. Ravnatelj je bil tudi učitelj. Učence je učil tudi gimnastične in telovadne elemente. S temi nastopi so popestrili razne prireditve in proslave.
Jože se spominja dogodka, ki si ga danes kar težko predstavljamo. Nekoč je v 5. razredu neki učenec dobil klofuto od svoje učiteljice. Razloga se ne spomni. Spomni pa se, da je učenec klofuto učiteljici vrnil, se obrnil in odšel iz razreda za vedno. Ja, v šolo se ni nikoli več vrnil.
1951 Ivanje selo – Cerkev sv. Hieronima
Podružnična cerkev sv. Hieronima stoji na hribu, 516 metrov nadmorske višine. Cerkev je bila zgrajena leta 1796. Letnico lahko razberemo s kamnite plošče na sprednji strani cerkvenega stolpa. V cerkvi sta dva pozno baročna lesena oltarja. Dotlej je na tem mestu stala kapelica, posvečena istemu svetniku. Druga je stala nad vasjo blizu studenca, tik pod železnico, posvečena Mariji. Omenjena je bila še leta 1767 v seznamu prihodkov in odhodkov arhdiakonatov na Kranjskem. Cerkev je obdana z obzidjem, znotraj katerega je pokopališče. Ob njej rasteta lipi. Vpisani sta v seznam slovenskih naravnih vrednot, cerkev pa v seznam kulturne dediščine.
1951 Stari trg – Pavliha, vezan letnik
Na časopis Pavliha imam najlepše spomine od malega, ko še nisem znala brati, pač pa sem prisluškovala odraslim, ki so si pripovedovali, kaj piše v njem, se ob tem krohotali ali se včasih prav privoščljivo, celo malce potuhnjeno režali. Pavliha je pogosto potoval iz hiše v hišo in včasih so ga spotoma prelistali tudi prenašalci, največkrat otroci. Pavliha je bil vedno zaželeno branje, o njegovi vsebini se je govorilo v fabriki med malico ali v vrsti pred trgovino … celo v čakalnici pri zdravniku. Zelo cenjen je bil tudi pri Krajčevih oziroma Matjaževih v Starem trgu, kar vidimo po tem, da se jim je zdelo vredno ves letnik dati vezati v knjigo.
1954 Notranjska – Vlivanje svinca
Reprodukcija Gasparijeve voščilnice iz petdesetih let prejšnjega stoletja prikazuje družino, zbrano ob vlivanju svinca.
1938 Bistra pri Vrhniki – Grad
Grad Bistra je videti prav ubogo. Slika je nastala v oblačnem vremenu, zato je temačna. Če bi sijalo sonce, bi bilo vse skupaj videti veliko lepše. Dve goski plavata, tretja gre pogledat, če so nastavili že kaj hrane. Žejna kokoš se je odpravila k vodi. Tu izvira reka Bistra, pritok Ljubljanice. V Bistro priteka voda neposredno iz Cerkniškega jezera in Rakovega Škocjana.
1947 Topol pri Begunjah – Popis pridelka
Kot sem že opisala v prispevku Odhod v svet, je bil moj ded Jakob Kranjc veleposestnik. Po vojni mu je bilo odvzeto premoženje v izmeri 29 ha 53 a 87 m2 in hiša z vrtom in gospodarskim poslopjem. Jakob se je na odločbo o obsegu zaplembe pritožil. Navedel je, da je sodišče določilo preveliko površino ohišja. Pri ugotavljanju števila družinskih članov, ki jih je bilo takrat enajst, sodišče ni ugotavljalo niti njihove starosti, niti pridobitne sposobnosti, prav tako je po njegovem mnenju napačno presodilo, da je posestvo, veliko 29 ha, preveliko za njegovo družino. Pritožil pa se je tudi nad prevelikim številom zaplenjene živine.
1951 Ivanje selo – Vlak v zavoju
Cerknica 1970/71 – 4. a razred
Skozi šolsko leto 1970/71 je 4.a razred vodila razredničarka Vika Tornič. Kot je razvidno na prvi pogled, je bil to prijeten pa tudi razposajen razred. Slika nam kaže nasmejane, prisrčne in dobrovoljne obraze. Za to je vsaj delno odgovoren fotograf, ki je vedno poskrbel za dobro vzdušje. Pa vendar se čuti njihova navihanost, ki jih je spremljala vse dni. Kako lepo je videti prijateljske objeme. Seveda pa posamezniki vedno izstopajo, pa čeprav samo v spakovanju obraza ali pa kazanju rožičkov. Naj se vidi, kdo si več upa in kdo je večji frajer v razredu. S takimi dejanji si pridobijo svoj trenutek pozornosti. Saj smo že slišali rek: “Sposobnost človeka se pokaže tudi v najneznatnejših stvareh.”
1935 Vrhnika pri Ljubljani – Cerkev Sv. Trojice
Ivan Cankar v svojem pisanju večkrat omeni Sveto Trojico. Eden izmed citatov je obešen na glavni fasadi: »Bela kakor nevesta se sveti na holmu sveta Trojica, razgleduje se po sončni ravni, po tihem, sanjajočem močvirju, do Žalostne gore in do Krima.*«
Pripoveduje pa tudi zgodbo o pastirici, ki je pomagala pri gradnji tako, da je nosila vodo iz Ljubljanice k cerkvi na grič. Nekoč se je pri opravilu spotaknila in tako nesrečno padla, da je umrla. Njeno lobanjo naj bi v zahvalo za njen trud vzidali za glavnim oltarjem in po legendi lahko na tem mestu pri odprtini za oltarjem še danes slišimo šumenje vode.
»O Vrhnika, blagoslovljeni kraj! Kadar leže mrak v tvoje tiho naročje, se zganejo lepe in skrivnostne sanje v Močilniku. Za velikim oltarjem v cerkvi svete Trojice zabuči pokopano jezero; kdor leže na mrzli kamen, pod tisto strahotno lobanjo za oltarjem, sliši zamolklo pesem skritega jezera. In ko vstane, ko ugleda to čudežno vrhniško dolino in to belo nebo nad njo, se zamisli v čudno tihotne zgodbe, ki jih uho ni slišalo in oko ne videlo. Bela megla se vzdiga iz Močilnika, vijoč se, trepetajoč hrepeni proti nebu, v veličastnem kelihu prinaša zvezdam nezaslišane skrivnosti.*«



