1961 Begunje – Spoznavanje narave in družbe
Slovenske partizanske vojne bolnice so v zgodovini slovenskega zdravstva posebna zgodba o skrbi za soborca, o požrtvovalnosti, složnosti, premišljeni organizaciji in konspiraciji. Bile so raztresene po raznih krajih – Ogenca, bolnici Pavla in Franja na Primorskem, SVPB Snežnik in druge. O njih so po vojni pisali večinoma zdravniki, ki so delali v njih, a tudi preživeli ranjenci in bolniki: Dr. Aleksander Gala – Peter, dr. Božena Ravnikar – Nataša, dr. Franja Bojc Bidovec, dr. Janez Milčinski, duhovnik in zgodovinar dr. Metod Mikuž, Mitja Jerič in še kdo. Njihovi zapisi vzbujajo spoštovanje, čudenje, občudovanje, a tudi žalost ob trpljenju in nečloveških naporih osebja in ranjencev, tudi ob tragedijah, kot sta bili Ogenca in Triglav pri Kamniku. S svojim sporočilom daleč presegajo svoj čas in tudi v sedanjosti in bodočnosti pomenijo v marsikakšnem oziru pogosto težko dosegljiv vzor humanosti in požrtvovalnosti …
Na sliki, ki jo je Miloš Toni posnel letos poleti, je spominsko obeležje enega od oddelkov Slovenske partizanske bolnice Snežnik (SVPB – S). To in druga obeležja bolnic je preskrbel Mitja Jerič.
Cerknica 1978/79 – 3. c razred
Ob telovadnici pri osnovni šoli v Cerknici slikana razredničarka Ivanka Štrukelj in njen 3. c razred, v šolskem letu 1978/79.
Hiša Slavice Bratuš v Poljanah pri Cerknem, v neposredni bližini Geodetske sekcije – med drevjem, pozimi 1945, v snegu, pred njo partizan. V zadnji ofenzivi marec-april 1945 so jo Nemci požgali. Lastnica se je po vojni preselila v Idrijo, hiše pa niso nikoli obnovili. Foto: Aleksander Jesenovec.
Edija Šelhausa, njegovo mamo Julijano Šelhaus in Marijana Masterla smo že predstavili na portalu Stare slike Cerknica, zato je prav, da predstavimo še enega fotografa, ki izhaja iz Škofje Loke Aleksandra Jesenovca. Tako sem v letu 2002 spoznal kar nekaj fotografov, ki sem jih kasneje leta 2005 predstavil v monografiji Slovenska odporniška fotografija 1941 – 1945. Aleksander Jesenovec me je z ženo prijazno sprejel na svojem domu Brod – Vižmarje v okolici Ljubljane in me seznanil predvsem s svojim medvojnim delovanjem.
1953 Gorenje Poljane – Deklica s punčko
Vinko Toni je leta 1953 na Gornjih Poljanah napravil to nadvse ljubko sliko deklice s punčko iz papirne mase, kakršne so bile takrat višek dekliškega razkošja. Pravzaprav so take lepe punčke največkrat krasile blazine na zakonski postelji v spalnici in so le redko služile igri, če pa so, so kmalu postale obtolčene in oluščene, tudi rokica ali nogica je rada odpadla in popraviti se ni dalo nič … V drugi roki pa deklica na sliki drži še eno, tudi čisto novo in bleščečo igračko, mogoče gumijastega zajčka, ki je zapiskal, ko si ga stisnil za trebušček. Tudi to so bile zelo imenitne in značilne igračke tistega časa. Vse drugo je bilo leseno in večinoma narejeno doma.
Za Kovinoplastiko Lož je bilo prva desetletja po ustanovitvi podjetja v letu 1954 ključno prodajno tržišče takratna Jugoslavija. Glede na usmeritev v proizvodnjo okovja za stavbno pohištvo – okna in vrata – in okovja za kuhinjsko pohištvo, so bili ključni kupci proizvajalci oken in vrat ter kuhinj. Kuhinjarji so postali še pomembnejši po začetku naše proizvodnje nerjavečih kuhinjskih pomivalnikov. Največji naš trg je bila Slovenija, saj takrat skoraj ni bilo večjega kraja v Sloveniji, ki ne bi imel take ali drugačne lesne proizvodnje. Proizvodnja oken in vrat iz kovinskih profilov je bila majhna, PVC profili za stavbno pohištvo so bili v zametkih. Kljub temu so bila naša pomembna tržišča tudi v drugih jugoslovanskih republikah, saj je bil pomemben del naše proizvodnje usmerjen tudi v t. im. izdelke široke potrošnje za dom in gospodinjstvo, ki so se prodajali preko železninarskih trgovskih hiš. Za organizacijo stikov s kupci in tudi nekaterimi dobavitelji je Kovinoplastika Lož v posameznih republikah ustanovila predstavniško mrežo. Slovensko tržišče smo takrat še obdelovali iz Loža.
Za že omenjeno knjigo Slovenska odporniška fotografija 1941 – 1945 sem leto pred njegovo smrtjo leta 2002 v vpogled poslal moj zapis o njem, prijazno mi je pisno odgovoril, da v glavnem soglaša z napisanim, čeprav je imel nekaj popravkov, ki sem jih vnesel v besedilo. Korespondenco z njim hranim še danes. Imel je lepo berljivo pisavo in je bil zelo pišoč. Kar nekako mi je žal, da se nisva uspela bolje spoznati. Prvi stik z njim mi je pomagal vzpostaviti Franc Podnar tedanji direktor Loškega muzeja v Škofji Loki, ki ga je dobro poznal. Kot zanimivost naj dodam, da je Podnar delal v Fototeki, danes Muzeja novejše in sodobne zgodovine še pred mojim prihodom leta 1981.
1941 Babno Polje – Uršulinke v Čopovem gradu, drugič
g
Fotografijo smo že objavili v prispevku 1941 Babno Polje – Uršulinke v Čopovem gradu.
Ko je gospa Jožefa Pepca Strle z Babnega Polja videla to sliko, je takoj spoznala vse ženske na njej in njena hči Fanika Vesel je naredila naslednji zapis maminih spominov:
1900 Cesarski Vrh – Nadvoz, prehod in čuvajnica
Vzdolžni profil železniškega medpostajnega odseka Verd – Logatec iz okoli leta 1900, ki vključuje postajo Logatec (Loitsch). Cesarski Vrh se je tedaj nahajal v kilometru 466.800 oz. dobre 3 km pred postajo Logatec. Izhodišče Južne železnice med Dunajem in Trstom je bil Dunaj v kilometru 0.000, zaključek pa v Trstu v kilometru 577.202.
Rakek 1971/72 – 3. razred
Zimske radosti učencev 3. razreda pred osnovno šolo Rakek v šolskem letu 1971/72. Vsi učenci so domačini z Rakeka.
Stare slike 