Grahovo 1971/72 – 6. razred
1935 Cerkniško jezero – Šolski izlet
1956 Rakek – Družina Poženel
Na sliki so moji sosedje v mlajših letih. Starša sta žal že pokojna. Hči je še vedno enaka, morda ima le kakšno smejalno gubico več, sin je pa tak, kot bi gledala njegovega sina. Neverjetna so pota genetike, ampak identična sta. Ta, na sliki, ima sedaj kakšno kilo več.
Fotografija je nastala neko nedeljo, ko je bil Avgust v služi, pred čuvajnico Kartonažne tovarne. Tam, kjer je baraka, je sedaj polno hiš.
Rakek 1955/56 – 5. razred
1961 Žilce – Odkritje spomenika
1960 Unec – Pletev strniščnega korenja
Desetletja nazaj smo pod pšenico pogosto posejali tudi korenje, da smo imeli pozimi krmo za prašiče. Ko je bilo žito požeto, smo morali najprej njivo temeljito pograbiti, potem pa je sledilo, vsaj za mene najbolj mukotrpno delo, reševanje mladega, včasih komaj vidnega korenja. Poleg plevela je bilo potrebno, ob največji poletni vročini in soncu čimprej odstraniti tudi vse strnišče. Vročina, vse opraskane in popikane roke, boleča kolena so spremljale to za nas otroke, pa verjetno tudi za starejše, nepriljubljeno kmečko opravilo. Pod kolena smo si dali kakšno cunjo, kos kakšne deke. Da je bila opleta velika njiva, je bilo potrebno kar veliko časa in veliko rok, en sam ne bi prišel nikamor. Potrebna je bila pomoč.
več..
1933 Bezuljak – Tonkovi
Tonkova kmetija je bila ena večjih in uglednih kmetij v Bezuljaku. Tonkov ata France Meden, rojen leta 1879, je šel v Združene države Amerike, da bi si nekaj zaslužil. Tam je zbolel na pljučih, zanj so skrbeli dobri ljudje skoraj eno leto. Ko si je opomogel, je šel delat v rudnik, kopal je premog v kraju La Fayette, Colorado. Tja je prišel za njim tudi brat Alojz Meden, ki je bil 10 let mlajši. Ko je dobil poziv za služenje vojaškega roka, je pobegnil v Ameriko.
Cerknica 1970/71 – 5. b razred
1955 Rakek – Otroci s Postojnske ceste
1935 Unec – Priprava drv za zimo
Ko so se končala jesenska opravila na polju in je bila večina pridelkov v kleteh in shrambah se je začela priprava drv za zimo. Že prej domov pripeljana in posušena drva je bilo treba razrezati na polena za šporget (štedilnik), za kotel v svinjski kuhinji, za peči, če so sploh bile po hiši. Debelejše kose smo dali na kobilo in razrezali na kratko z amerikanko (na sliki), drobnejši les pa smo razrezali s kambarco. Spominjam se kako sva, ko sem prišel jeseni iz šole, s staro mamo ali mamo dan na dan rezala drva s kambarco. Kratek čas je bilo zabavno, počasi pa je postajalo to delo vse bolj mučno. To so bili časi, ko še ni bilo motornih žag, cirkularji pa so bili redki. Tanjše veje pa smo na primerna polena razsekali kar s sekiro. S tem pa delo še ni bilo končano, debelejše kose je bilo treba še razcepiti in vse to spraviti v drvarnico in lepo zložiti v skladovnice. Žage nam je brusil in razpiral (amerikanko) Franc Jernejčič, Špelnik iz Slivic 19.







