Cerknica 1983/84 – 7. a razred
Šolsko leto 1983/84 in 7. a razred, slikan ob telovadnici Cerknica s svojo razredničarko Majo Milavec.
1900 Avstro-Ogrska – Franz Schuhmeier
Sliko Franza Schumeierja mi je podarila gospa Helena Lovrenčak. Bil je avstrijski socialdemokrat. Negovi nazori in zavzemanje za pravice delavcev pa ga vlečejo precej v levo.
V času dedkove odsotnosti je Francka iz otroka odrasla v lepo, postavno žensko. Gosti rjavi lasje, spleteni v debelo kito, ovito okoli glave, so kot okvir poudarjali njen lepi obraz. Nekaj posebnega so bile njene velike, zelene oči. V njih se je zrcalila hudomušnost. Kadar pa se je razjezila, so te lepe oči potemnele in takrat so se vsi umaknili na varno.
Dedek se je še dolgih osem let udinjal po mnogih krajih obljubljene dežele. Garal v rudnikih, gozdovih, celo v solinah, da je lahko redno pošiljal denar Franičinemu očetu, ki je z njim obnavljal staro hišo in kupoval zemljo, kadar je bila naprodaj. Rodil se je v revni družini s kopico otrok, ki so bili večkrat lačni kot siti. Ko je odrastel je imel samo dve možnosti. Postati hlapec pri velikih gruntarjih ali oditi v neznano in poiskati svoj košček sreče. Zagnan kot je bil, se je odločil za slednje. Ni bil lahkomiselnež, zato si je zadal cilj: Imeti svoj grunt, biti sam svoj gospodar! Vse mu je podredil, dolga leta garal in uspelo mu je.
1935- 38? Milanov Vrh – Obhajilo in birma
Obe današnji fotografiji izvirata z Milanovega Vrha, hranijo pa ju pri Veselovih v Pudobu, saj so na njih njihovi predniki in sorodniki, ki so živeli na Milanovem Vrhu.
Na prvi sliki neznanega avtorja je šest prvoobhajank. Obred je potekal najverjetneje v kapeli na Milanovem Vrhu in nekje v bližini je bila posneta tudi slika, medtem ko je za drugo, na kateri so birmanci, bolj verjetno, da je nastala v Prezidu, avtor pa je prav tako neznan.
Zakon o službi za zaposlovanje delavcev, ki je bil razglašen 2. 7. 1960, je poveril opravljanje te službe Zavodom za zaposlovanje delavcev, ki so bili ustanovljeni za eno ali več občin. Zavod je za območje občine ustanovil občinski ljudski odbor, za republiko pa izvršni svet. Občinski ljudski odbor je na seji Občinskega zbora in Zbora proizvajalcev dne 29. 12. 1960 sprejel Odločbo o ustanovitvi Zavoda za zaposlovanje delavcev Ljubljana. Sedež zavoda je bil na Gosposvetski cesti 17 (bivša Delavska zbornica). Zavod je opravljal naloge, določene z Zakonom o službi za zaposlovanje delavcev in v drugih ustreznih predpisih. Dohodki zavoda so se ustvarjali iz prispevka za zaposlovanje, dotacij iz občinskih proračunov, za katere je zavod delal, in ostalih dotacij. Zavod je imel sklad za zagotavljanje pravic brezposelnih delavcev. Sklad je upravljal Svet zavoda skladno z zakonitimi predpisi. Poleg tega pa je imel zavod še naslednje sklade: investicijski sklad, sklad za nagrajevanje in rezervni sklad. S 1. januarjem 1961 je novoustanovljeni zavod prevzel zaposlene delavce, delovne prostore in inventar dosedanje Posredovalnice za delo Občinskega ljudskega odbora Ljubljana-Center.
1912 Logatec – Vodooskrba železniške postaje
Oktobra 1849 je inženir Karl Ghega na Dunaju podal predlog za gradnjo Kraške variante proge med Ljubljano in Trstom, v igri pa je bila še Soška varianta. Načrtovalci so nekoliko podcenili vse težave Kraške variante, med njimi gradnjo čez Ljubljansko barje, burjo, snežne zamete in pomanjkanje vode na Krasu. Za vodooskrbo parnih lokomotiv so bili zgrajeni kompleksni vodovodni sistemi v Logatcu, Rakeku, Postojni in še na vseh ostalih postajah do Trsta. Razglednica Logatca iz leta 1912 v sredini prikazuje stolp vodne črpalke (pumpenhaus) ob vodnem zajetju železniškega vodovoda.
1912 Benete – Poroka dedka Primoža in babice Francke
V naši hiši je na podstrešju majhna soba, ki smo ji rekli cimer. Vanjo smo nekoč znosili stvari, ki jih nismo več potrebovali in jih tam spravljali za vsak slučaj. Ta se ni nikoli zgodil, zato je bil kup navlake vedno večji in soba je postajala vse manjša.
Neke deževne nedelje, sem šla po stopnicah v cimer, s pogledom premerila navlako in razmišljala, kaj naj počnem z njo. Najprej sem se lotila omare, ki je stala za vrati. Zarjaveli ročaji in škripajoči tečaji so naznanjali, da je že dolgo ni nihče odpiral. Na spodnji polici je ležala velika porumenela mapa. Previdno sem jo vzela iz omare in razvezala v pentljo zavezano vrvico. S stare fotografije sta se zastrmela vame dva znana obraza. Dedek in babica na poročni dan. Oba v lepih gvantih, babica z zvitkom las na glavi, dedek strogo počesan na prečko in oba zelo resna.
Pogledam še na hrbtno stran. Kratek zapis: Primož in Franica, 29. IX. 1912.
Begunje 1979/80 – 3. razred
Učiteljica Rozalija Škrlj in njen 3. razred v šolskem letu 1979/80 v osnovni šoli Begunje. V razredu je bilo kar šest učencev iz Bezuljaka.
1920 Rakek – Srečno novo leto
Staro voščilnico mi je podarila gospa Helena Lovrenčak. Njena pomembnost ni v novoletnem voščilu, temveč v prejemniku in pošiljatelju.
1945/54 Markovec – Janez Mohar Harašo
Ko sem zagledala to sliko v zapuščini Franca Trudna iz let 1945 – 54, sem jo takoj določila za predstavitev na naši spletni stari, saj sem Janeza Moharja poznala od svojih prvih dni v Markovcu – bili smo sovaščani, njegovi sinovi moji vrstniki in zdelo se mi je, da bo pisanje o njem vsaj mala malica, če že ne čisto veselje … Ko sem se lotevala dela, pa se je izkazalo, da ne vem več, ali je bil res rojen v Braziliji ali ne, da nisem prepričana ali je bil v svaštvu z Janezom Hribarjem in tudi ne, kakšen položaj je imel njegov sin Mirče kot častnik na Titovi ladji Galeb. In da nimam več koga vprašati. Odločitev, da pisanje opustim, je bila tik pred zdajci, ko se mi je v nekem kuhinjskem preblisku posvetilo, da je na desetine pripovedi Potočanovega atka leta 2021 v knjigi Zverina nam vse požre, ki je izšla v dragoceni zbirki Glasovi, objavil Potočanov dolgoletni znanec, pravnik in novinar Ilja Popit. V njej je na moje veliko zadovoljstvo spominov in pričevanj Janeza Moharja st. na vse cente zadosti, da ob sliki nekoliko osvetlim njegovo življenjsko pot.
Stare slike 