1961 Begunje – Nemški letalci
Septembra 1961 so na travnikih in njivah med Begunjami in Bezuljakom zasilno pristala tri letala. Bil sem star osem let, a še vedno se spominjam nekaterih podrobnosti.
Nemški letalci so prileteli iz Krka. Iskali so letališče pri Postojni. Zgrešili so ga, saj navigacija v tistih časih ni bila niti približno takšna, kot je danes. Odločili so se, da bodo zasilno pristali. Sprva so si za mesto pristanka ogledovali Cerkniško jezero, pa so se na srečo odločili za čistino med Begunjami in Bezuljakom. Jezero je bilo popolnoma razmočeno, kar pa iz zraka ni bilo mogoče videti.
Njihov pristanek je bil za Begunje prvovrsten dogodek. Vse živo iz okoliških vasi je drlo na ogled treh živopisanih letal. Spomnim se, da so bile znamke Cessna.
V tistih časih je bila Jugoslavija zelo zaprta dežela. Pristanek treh tujih letal izven predvidenih poti je bil skoraj političen problem. Begunje je v tistem času imelo svojega miličarja, ki je imel telefon in pištolo. Predstavljam si, kakšno vznemirjenje je bilo to za njega in kako nemočen se je počuti. Vse je moralo potekati po črki zakona in spomnim se hudih pogledov in besed.
Vlogo tolmača je prevzel Vinko. Da so uredili formalnosti je trajalo kar nekaj časa. Zdi se mi, da so pri nas celo prespali. Takrat smo že imeli fičota in lahko jim je pomagal. Vem, da so se nekam odpeljali. Vinko je navezal z njimi prisrčen stik, ki je trajal še kar nekaj let. V tistih časih s tujci, še posebno z Nemci, nismo imeli stika.
To je bil verjetno moj prvi stik s pravimi tujci. Nepopisno smešno se mi je zdelo, ko so po nemško prebrali Vinkotovo ime kot Finko.
Za darilo je Vinko takrat vsakemu podaril steklenico Badlove slivovice. To je bil takrat eden redkih izvoznih proizvodov, ki je bil na voljo tudi nam. Kupil je štiri steklenice in ena od teh je še v naši kleti.
-
- Izrez
Njihov odhod in slovo je bil nekaj posebnega. Prišlo je veliko ljudi. Ocenili so, da bodo težave z vzletom zaradi prekratke vzletne razdalje. Odločili so se, da bodo zalet začeli nad cesto na robu gozda pod Zalakami in hitrost pridobivali navzdol po klancu proti Krživci. Prečkati bi morali cesto, ki je bila nekoliko vkopana v breg. Ne vem od kje so se v trenutku vzele lopate in krampi in v nekaj minutah je bila cesta zasuta in zravnana z ostalim terenom ter tako pripravljena za vzlet.
Avtor fotografij: Vinko Toni
Kraj: med Begunjami in Bezuljakom
Datum: september 1961
Datum skeniranja: 22.2.2010
Film je iz Vinkotovega kufra in je označen s “September 1961“.
RSS - Posts
Tudi sam se spomnim zasilnega pristanka letal na Krživcah. Že skoraj 50.let nazaj..!!??.
Spomnim se tudi letalskih manevrov z vojaškimi letali na področju Tovarne Jelka v Begunjah. To je moralo biti malo prej ali kasneje – spomin je čudna stvar.
LP MT
Letalski napad sem jaz gledal nekje pod Bezuljakom. Otroci smo bili skriti pod nekim vojaškim tovornjakom. Spomnim se, da se je vse bliskalo od eksplozij in da je bil strašen trušč. Letala so streljala s topovi in spuščala rakete. Bilo me je strašansko strah in komaj sem čakal, da bo minilo. Te manevre imam v spominu kot zelo strašen dogodek.
Pred 50.leti smo imeli v Begunjah že letališče, čeprav zasilno ampak je bilo. Imeli smo tudi skakalnico. Skakalci na smučeh so med drugim bili; Franc Popek, Slavko Kranjc, Ris Ludvik, pa Petričevi fantje in še kdo. Skakalnici sta bili dve in sicer na Urleku- to je blizu Kurje doline. Manjša skakalnica je bila za skoke do 25 m in večja tja do 40 m. Imeli so prave skakalne smučke s tremi ali petimi grabenčki- seveda so bile lesene. Naša generacija ni več skakala na Urleku, smo pa skakali v Peruncah z navadnimi smučkami. Moj rekord je 16 m v 6. razredu O.Š.
Res je bila v Begunjah skakalnica in to čisto zaresna. Glavni štirje skakalci so bili:
– Franc Popek
– Marjan Kralj
– Nejc Turšič
– Jaka Matičič
Skakal je tudi Matičič Slavko, eno leto pa tudi Vinko Meden.
Skakalnico so vzorno uredili, čez poletje pa je nekdo pokradel nekaj desk na skakalnici. Nejc Turšič se prihodnjo sezono je zaradi tega udrl in padel v veje. Precej se je poškodoval in s sankami smo ga odpeljali domov.
Hojla,vrstniki!
Česa vsega se ne spomnite! Krasno.
Dodam par detajlov iz moje spominske megle:
Poleg nemških letal, ki so srečno pristala na tistih njivah zaradi slabega vremena in hude megle se dobro spominjam, res so za odlet potrebovala zalet gori od Bogca ob koželjški poti čez na horuk nametano zemljo čez cesto. Mali, lahki Piper Cub(na slikah zgoraj) ni imel težav,hitro je bil v zraku,takoj, ko je preskočil zasuto cesto.
Večji in težji .mislim, da sta bili Cessni, pa sta s polnim gasom tulili daleč dol,skoraj do spodnje ceste, ki pelje od Jelke proti Lovski koči, preden sta se odlepili od tal.Vidno je bilo, da sta rizično nizko preleteli nizke griče v smeri proti Črvivniku.Seveda smo
odprtih ust in z velikimi očmi na pecljih spremljali, večina od nas, aviobne od blizu prvikrat v življenju.Vse skup se je močno zarezalo v memorijo, vsaj meni.
Še tole-pristajali so tiste tri dni, večkrat, tudi velmožje iz JLA.
Leteli so z Kurirjem, Yu kopijo veleznanega nemškega Storcha 187(Z njim so po vrtoglavem gorskem pristanku rešili Mussolinija iz ujetnišva v Italijanskih Alpah).Kurirja danes lahko vidite v Postojni
obnovljenega in boljšega od originala narejenega v Utvi v Pančevu(SRB)
Nekdo na tej strani opisuje velike letalske manevre, ki jih je delala JLA in metala bombe,raketirala in strljala na tarče pod Dobcem-zelo star vojaški poligon še iz časa rajnke Avstrije.Za obujanje spomina vsem, ki se teh vaj spominjajo: najbolj so izstopala rumeno barvana, sicer šolska letala Tip-522,z po dvema 250kilskima betonskima bombama in na dva mitraljeza v krilih.Vidite jih danes le še v Surćinu v Beogradu, muzeju letalstva.Enega so obnovili, društvo Galeb v Beogradu.Leti.Vidite jih lahko v filmu Bitka na Sutjeski…Ne boste verjeli-nekaj jih leti kot oldtimerji v barvah JLA v Združenih državah!Bobneli so tudi F-84 Thunderjeti in zelo hrupno metali bombe in mitraljirali iz po osmih Browningov 12,7mm-bilo je hudo gromovito-ležali smo za cesto pri Jelki in ves cirkus spremljali izza-izpod vojaških Džemsov.Gledanje od blizu smo si prisluževali z nošenjem “vode u bocama” stalno žejnim revčkom u maslinastim uniformama…domačim se seveda niti sanjalo ni kje smo bili mulci, stari takrat komaj 6 ali 7let!Bilo je superiorno fejst-nepozabno.