Skip to content

1890 Cerknica – Ronkotov kozolec

17. 09. 2010

Slika prikazuje postavljanje Ronkotovega kozolca na Loškem.

Ronkotovi na Mali gasi so imeli naslednja gospodarska poslopja:

  • –  Skedenj na vrhu Male gase poleg gasilnega doma in “Štalce”. Leta 1916 je Janez Ronko  kupil “plac” od Tavžljevih in tam postavil skedenj. Ta skedenj je bil dvakrat obnovljen. Kdaj je bil prvič, ni več znano. Drugič je bil ponovno postavljen  leta 1947, ker je 19. 9. 1943 leta pogorel, ko so Nemci požgali Malo gaso, oziroma Cerknico.
  • –  Skedenj na Milavcovem vrtu, kjer je danes “stara blagovnica” v kateri je  B-bar.  Tu  je Ivan Szopko izdeloval cemento strešno opeko.
  • –  Kozolec na Loškem. Tega kozolca se ne spominja nobena od oseb, pri katerih sem poizvedoval.

Zdaj sta na Loškem samo še dva kozolca (Vrdjanov in Šrangarjov) in trije samci. Poleg teh stojita še dva novodobna kozolca.

____________________________________________________________

Kozolec ja naprava za sušenje trave, detelje in žita. Kozolec pozna Notranjska, Dolenjska, tudi Primorska in alpski svet. Najpreprostejša oblika je enojni ali stegnjeni kozolec, ki mu pravimo samec.

Kos kruha in pijača v rokah tega možakarja priča, da je bilo težko in nevarno delo opravljeno.

Kozolec je zgrajen iz lesenih ali zidanih stebrov, med katerimi tvorijo vodoravne rante štante. V štantih so se sušile in shranjevale poljščine. Streha kozolca je bila nekoč slamnata ali lesena, danes pa je krita z opeko.
Pri Ronkotovem kozolcu gre za dvojni ali vezani kozolec, ki mu pravimo toplar. Vogalni stebri so zidani, vmesni pa so hrastovi. Toplar je bistvu preprosta povezava med dvema samcema med katerima je pokrit prostor v križih (v nadstropju), spodaj pa prostor za vozove in orodje.

Ta detajl ravno prikazuje “cimprmana” pri vstavljanju križev.

Izdelava kozolca pred sto in več leti je bil velik gradbeni podvig. Že sama priprava lesa je bila težavna. Takrat so drevje podirali s sekirami in ročnimi žagami – amerikankami.

Les so do rampe vlačili z živino, pa tudi nakladanje na rampi ni bilo lahko.

Za tramovje so sekali po debelini tak les, da tesanje ni bilo prenaporno.

Izbira pravega časa za podiranje drevja je prava znanost. Vsi ljudje, ki se ukvarjajo s sečnjo vedo, da je najboljši čas za pridobivanje lesa zima, ker v lesu ni soka, les pa po poseku praktično ne dela naprej. Ugoden čas za pripravo lesa je tudi med mašama (od 15. avgusta do 8. septembra).

Les so vezali “cimprmani“. Vezanje kozolca, ki mora samostojno stati je mnogo zahtevnejše, kot vezava cimpra za hišo. Dobro zvezan in postavljen kozolec pa se mora rahlo majati.

V času postavljanja kozolca je bilo potrebnih mnogo pridnih rok.

Dokler so potekala dela, alkoholna pijača ni bilo dovoljena. Delo je bilo nevarno, saj so morali težko tramovje dvigovati ročno zelo visoko.
Ko so končali, so imeli likof.
Naša slika prikazuje delavce ravno pri likofu.

Pri likofu so se lahko sprostili in popili ter se veselili še dolgo v noč. Najtežje je bilo narejeno.

Edina oseba, ki smo jo prepoznali, je gospa s svetlo ruto. Frančiška Ronko je bila  žena Janeza Ronkota – stoletnika. Če me spomin ne vara je France dopolnil 102 leti. Janez in Frančiška sta imela več otrok. Med drugim je bila njun otrok tudi Marija, žena Andreja Zgonca. Njun sin je bil tudi Janez Ronko z Male gase (1876 – 1963), ki je bil v “Starih slikah” že večkrat omenjen.

____________________________________________________________

Kraj: Cerknica
Datum: neznan
Avtor: neznan
Zbirka: Bernarda Petrič
Skenirano: 3. 8. 2010
Oblika: fotografija

15 komentarjev leave one →
  1. marijaleskoveckunstek permalink
    18. 09. 2010 08:42

    Na kašno delovno orodje se naslanja moški, na predzadnji sliki? ”pri likofu” Bi to lahko bil ”henduk” ?

    Všeč mi je

  2. igor.kramar permalink
    18. 09. 2010 21:24

    Stoletnik naj bi bil Janez Ronko(28.1.1852 – 31.3.1952) njegova žena pa Marija Logar.Prosim za dodatne podatke.
    Hvala

    Všeč mi je

  3. marijaleskoveckunstek permalink
    19. 09. 2010 19:39

    Na Jezeru so bili kozolci, ki so imeli hrastove nosilne stebre – babe. Le eden je bil narejen z zidanimi vogalnimi stebri.
    Med dvej babə so bili vpeti rjəmeljnə. To se je imenovalo štant.

    Kozolec je imel običajno tri ”prostore”. ”Pritličje” se je imenovalo ”podkozucam.”

    Po lestvi – lojtri si prišel v ”prvo nadstropje” z imenom ”ujermenə.”

    ”Drugo nadstropje” se imenuje ”uglajdə.”

    Da se je detelja lahko ”obdejla,” dala med rjəmeljne, so uprabljali manjše trirogelne vile, na malo daljšem ”štilu.”
    Za obdevanje žita je bil podajəč.

    Všeč mi je

  4. Ivanka permalink
    22. 09. 2010 10:45

    Tudi kozolec na psa še lahko vidimo med Cerknico in Jezerom
    Ni čisto pravi, je pa podoben. Pri obdevanju se je potreboval tudi “stol”.

    Ker sem prvič na tej strani, bi pohvalila vse ki to stran urejate. BRAVO!

    Všeč mi je

  5. dusangogala permalink
    22. 09. 2010 11:46

    Ivanka bravo. Jaz sem opisoval Ronkotov kozolec in ko sem kar nekaj dni premleval, kako in kaj bi napisal, sem imel v mislih tudi stol, pa mi je pri pisanju ušel. Hvala za dopolnitev. Stol je imel zelo pomembno vlogo. Tudi kozolci na psa so zanimivi.

    Všeč mi je

  6. marijaleskoveckunstek permalink
    22. 09. 2010 19:40

    Da se je lahko obdevalo v štante, se je nujno potrebovalo stol. Tisti, ki je obdeval je na njem stal. Sem in tja se še obdeva fižol.

    Stol na štantu ni videti prav pogosto.

    Všeč mi je

  7. breda permalink
    26. 09. 2010 09:04

    Pri nas v Begunjah imamo drugačen kozolec, štanti so samo iz ene strani, na drugi strani je povezan z drugo stavbo in oplankan, tako da imamo “šupo”, čeprav poslopju tudi rečemo kozolec. Imamo pa zraven štant, ki se mu reče samc, to pa so štiri babe v eni vrsti, in povezane z latami.No, na tem samcu pa tudi pri nas visi stol, ki je zelo star in je v celoti narejen iz brinovega lesa.

    Tudi podajač imamo, ki ga moram jaz še vedno včasih uporabljat. Obdevamo deteljo, pa tudi fižol, da se do konca posuši. Potem gre rad ven, ko ga omlatimo.

    No, čisto drugačna zgodba pa je iz Blok. Tam smo tudi imeli kozolec, kot ga je opisala Marija, vendar pa smo obdevali kar z navadnimi vilami. Te so precej krajše od podajača, zato sem morala, ko je bil ata bolj pri vrhu, kar odskočit, da je lahko dosegel in ujel deteljo. Če je bilo na vilah preveč, mi je ostalo padlo vse nazaj na glavo, tako da mi to delo ni bilo prav nič všeč.

    Všeč mi je

  8. janez permalink
    26. 09. 2010 09:49

    Mene je naučil obdevati Kržičev France.Najraje pa sem obdeval z očetom, ta mi je vsakič povedal veliko zanimivih zgodb, ki se jih še sedaj rad spominjam.To mi je lahko pripovedoval samo takrat, ko ni bilo mame zraven.Drugače je rekla: “Milan, ne sajnej, ne sajnej!”

    Všeč mi je

  9. marijaleskoveckunstek permalink
    26. 09. 2010 12:03

    Super sta to napisala, fotografije pa tako vso stvar poenostavijo. Kaj pa podajč za žito, ali ga imata še? Ta je bil podoben orodju za spravilo ledu iz vode z imenom ak.

    Všeč mi je

  10. janez permalink
    26. 09. 2010 19:41

    Ne, pri nas ga nismo imeli, pa tudi ne vem kako izgleda.

    Všeč mi je

  11. milet permalink
    26. 09. 2010 21:19

    Janez je že pozabil na podajač za žito. Bil je podoben kovinskemu polmesecu pred prvim krajcem. Danes bi temu rekli železen obroč premera cca.10 cm, odrezan čez polovico, debel 1 cm in na obeh koncih špičast. Ta obroč je bil nasajen na dolg štil ( palico ). Kovinski polobroč je bil nekoliko zamaknjen, da je bil na enem koncu daljši.
    Kozolec ali kozuc je prava Slovenska mojstrovina. Njegov razvoj se je začel z ostrnicami (Loška dolina) in preprosto napravo za zdevat seno na travniku – kozučki za zdevat – še nedolgo tega so jih delali na Blokah. Razvoj je šel naprej preko samca, do najbolj dovršene naprave za spravilo sena takozvani “toplar z gankom” ali knjižno vezani kozolec s hodnikom.
    Zelo lepe kozolce imamo v Cerknici.
    Nekaj izrazov za sestavne dele kozolca ; baba ali stebr, poveznik ali brana, veznik, kapna lega, slemenska lega, glajdnik, klešče, roka, križi, špire, lajšte, rante, plank… sve to je bilo iz lesa. Pa še klanfe in cveki iz železa in cejgu iz opeke ali betona.

    Všeč mi je

  12. Marija Jezerka permalink
    26. 09. 2010 21:51

    E, bravo Milet. Skupaj bomo našli vse izraze, ki so v povezavi s kozolcem.

    Sedaj se bo tudi Janez spomnil na podajč za snope.

    Ali si povsem prepričan le o železnih žebljih. Menim da je bilo tudi nekaj zelo velikih lesenih, ki so povezovali trame med seboj.

    Všeč mi je

  13. Anonimnež permalink
    9. 03. 2014 15:04

    Citat iz prispevka: Kozolec ja naprava za sušenje trave, detelje in žita.

    SSKJ: 1. kozólec -lca [u̯c] m (ọ̑) 1. lesena, od strani odprta stavba za sušenje žita, krme

    Rezime: kozolec je stavba in ne naprava.

    Všeč mi je

  14. dusangogala permalink
    9. 03. 2014 16:34

    V Mali splošni enciklopediji — druga knjiga H — O na strani 396 piše: KOZOLEC ali stog Gorenjsko) je naprava za sušenje trave, detelje, žita …
    Lektorji knjige so bili Eva Stopar, Avguštin Pirnat in Zdravko Gosak.

    Všeč mi je

  15. dusangogala permalink
    14. 02. 2018 16:23

    Pred nekaj dnevi sva govorila z gospodom Janezom Škrljem, ki mi je omenil to fotografijo. Rekel mi je, da je ta kozolec stal pri njihovi hiši na Notranjski cesti v Cerknici in da eden od stebrov še stoji, torej ga je mogoče videti. Rekel je tudi, da imajo pri njih prav tako fotografijo.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: