1953 Cajnarje – Delavci kmetijske zadruge
Na osnovi fotografije se je dogodkov poskušal spomniti Janez Vidrih – Cibov, zapisala pa je Metka Dragolič:
“Fotografija je verjetno nastala leta 1953.
Poleg Janeza Vidriha – Cibovga na traktorju so slikani še uniformirana Djuro Vukičevič (čepi) in skrajno desno France Obreza – Šerif, ki sta bila vojaška uslužbenca. Djuro je bil šef vojaškega okraja (tako nekako), poročen je bil v Cajnarjih. Z Unimogom je najbrž pripeljal Jože Mele – Primšarjev. Levo poleg Djurota čepi s kljuko Cibov sosed, Kosov oče iz Cerknice, ki je rad pohajal z našim atom po vaseh, kjer je delovala kmetijska zadruga. Zadruga je obdelovala velik kos nacionaliziranih zemljišč v domačih hribih.
Razlogov za nazdravit pa ni bilo treba prav posebej iskati, dovolj je bilo že, da so se srečali. Možaka v sredini ni prepoznati, niti se ata ne spomni, kje bi lahko to bilo. “Morda je bilo na Hitenem,” pravi.
Kolikor jaz vem, sta Djuro in Šerif marsikatero šaljivo razdrla po teh krajih. Naš ata pripoveduje, da je Šerif v Ljubljani ustavil vlak, s katerim so bili ata in drugi mladi cerkniški fantje namenjeni k vojakom, pod pretvezo, da preiskujejo morebitne sumljive potnike. V resnici pa so šli Cerkničani z Šerifom na pijačo, vlak pa jih je medtem čakal na postaji celo dopoldne.”
____________________________________________________________
Hišica in kozolca na bregu sta mi zelo znana, nikakor pa ne morem določiti, kateri vasi pripadajo. Še bolj bega hiša, ki je za vetrobranskim steklom Unimoga. Le kje bi to lahko bilo?
Nataša Zakrajšek pa meni: “Možak na sliki se mi zdi zelo podoben Stanetu Kraševec – Tazadnji s
Slemena . Tudi hiše v ozadju bi lahko bile na Slemenu. Bom še preverila.”
Kraj: nekje v dolini v zgornjem toku Cerkniščice v okolici Cajnarjev
Datum: 1953
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Urbas
Skenirano: 9. 8. 2010
Oblika: fotografija
Spomini pritekajo po kapljicah – možakar s klobukom je Janez Kranjc – Kržičev oče (sin je bil trafikant iz naših kasnejših spominov), ki je bil v zadrugi zadolžen za krmljenje bikov. Levštek je imel nadimek Suljo, Cibov pa Naščiplenko. Kadar je bil Suljo zraven, je bilo vedno veselo.
Lepo, ko sem dobil fotografijo v roke, mi je bilo prav vse neznano. Najbrž bomo ugotovili tudi vas, v kateri stojijo kozolci v ozadju.
A nadimek Naščiplenko kaj pomeni? Meni je vsec.
Moj ata, Primšarjev Jože pravi, da jim je nadimke dal Levštek. Cibov je bil Naščiplenko zaradi rdečih, napihnjenih lic, ki so bila kakor bi jih naščipal s ščipalko, Kosovega očeta so klicali Ofi, Jože pa je bil Šišo ali pa Dahaučk.
Levštkov France je bil znan po tem, da je rojake obdaroval z dodatnimi imeni, ki se jih zlepa niso več znebili. “Prekrstitve” včasih niso imele nobenega tehtnega ozadja in šaljivec Levštek je skrivnosti odnesel s seboj v grob. Takšni primeri so Gagulj, Buro, Tutke… Nekateri rojaki pa so dobivali prepoznavna imena, kot na primer Brcalu, Mižalu, Fajfa… Franc Obreza ( s slike) je bil vojaško vzgojen, toda mehkega srca in nesrečen brez uniforme, pa ga je Levštek zaznamoval za Šerifa. Obreza se je imena najprej branil, potem pa se je navadil nanj.
Tudi Levštek sam je imel posebno ime. Morda je bilo prav posledica njegovih pronicljvih sulic.
Povzeto po viru: Tone Kebe: Cerknica in njeni ljudje, str. 139-142
Kaja, a ata Jože tudi ne ve, kje so se slikali?
Za tiste, ki ste bili pri vojakih: Djuro nosi epolete, ki so bile v uporabi do leta 1955, potem so z zakonom o JLA spremenili obliko oznak (činov). Zlati trak ob robu je postal ožji, vmesne rdeče črte pa ni bilo več.
Ne, tudi on se ne spomni kraja slikanja.