1913 Rakek – Divji lovec

Rakovski igralci so na oder postavili Finžgarjevo ljudsko igro s petjem  Divji lovec. Tako je naša teta Marjeta zapisala in tudi rekla vedno tako; ”rakovski,” nikoli rakovški.

Igralska skupina se je takole postavila pred fotografa. Izjemno so mi všeč oblačila, dodatki in nasploh. Kako imenitno so poskrbeli  za maske! Vse obleke, predpasniki in  rute so nekaj oštikani.

Fantje so v malem žepku pri suknjiču navadno nosili robček svoje ljube. Ta ga je izvezla kar najbolj lepo.

___________________________________________________________

Tudi pri naši hiši smo imeli strastnega divjega lovca.  Leta 1929, o tem piše teta Marjeta:

Naš je zaprt. Nekdo ga je ovadil, da raubšica, zato so imeli cerkniški lovci strašno piko nanj. Pri lovcih so pa vsi škrici, sodnik, advokat, notar, zdravnik in vsa tista sodniška gospoda. Zdaj so pa eno nedeljo pred božičem napravli lov po Vršiču in tam naokoli, pa jih je šel nekdo nalašč malo podražit s tem, da je ustrelil. Seveda so bili potem vsi razkačeni in sum je precej padel na našga, ampak se je izkazalo, da naš ni bil, ker so ga eni srečali, da je šel od maše. In po tisti nedelji je šel zdravnik vsak dan v gozd, naš pa spet, pa sta se  včasih kje  srečala. Seveda je potem še bolj sumil, pa si je mislil: ”udaril bom, če zadenem bo dobro, če ne pa spet.” Naznanil je orožnikom in jim ukazal, naj gredo v to in to hišo in naj preiščejo. In res so prišli. Tisto nedeljo pred božičem med deseto mašo. Dobili so eno rebro od srne, enega zajca in eno lisičjo kožo. Kakor da je bilo narejeno, je prišlo. Tista koža se je štirinajst dni sušila gor pod streho, pa jo je ravno tisiti dan prej dol pred nos prinesel. Tisti zajec se je pa kot nalašč za nesrečo tisti dan prej ujel. Meso od srne je pa že en teden prej dobil v zanki, pa ga je nekaj domov prinesel. Ker ni bilo več dobro, je bilo že prestaro, ga ni nobeden jedel. No in to so vse popokali in še našga zraven. So ga vklenjenga peljali v Cerknico, da so ga vsi ljudje videli, ko so šli od maše. En teden so ga imeli v procesu, ravno v božičnih praznikih. Si lahko misliš, kako vesele praznike smo imeli. Mati so od hudega zboleli, jaz sem morala vse sama opravljat, sedmero živine, svinje in vse drugo. Osmi dan se je vršila razprava, kjer je bil obsojen na en mesec zapora in vse tiste živali plačat. Po obsodbi je bil en teden doma, potem je pa spet šel. Danes je ravno deset dni, štirinajst jih ima pa še. Zdaj sta s K. Francetom skupaj . On je dobil deset dni, zato ker je M. Janezu malo kri puščal. Tako si je prav na lep način zaslužil malo počitka. Tak, ki se na ”kšeft” ne razume, je boljši, da se ga ne loti!

O igralstvu na Dolenjem Jezeru pa  dva drobna zapiska, ki nam približata živahnost igralskega življena na vasi. Oba sta iz leta 1927.

Marjeta – Gasilsko društvo silno napreduje. Zdaj so napravli v domu gledališki oder, kjer kažejo Jezerci svoje igralske zmožnosti pod vodstvom načelnika in režiserja Antona Braniselna. Zdaj bi pa dekleta vse rade igrale in vse glavne vloge imele. To so komedije!

France – Tukaj na Jezeru je tudi živahneje. Gasilsko društvo nam prireja v domu igre. Na pustni večer sta bili dve igri, potem smo se pa malo obrnili. Na 25. marca je bila zopet ena, pri tej sem tudi jaz sodeloval. Na velikonočni ponedeljek bosta tudi dve, potem bo zabavni večer z godbo in plesom. Moramo delati, da se spravi toliko denarja skupaj, da naparavimo brizgalno, katera ja naš ideal.

	Glavna junaka držita za dvocevko. Divji lovec Janez, sin kočarice Maruše in ljubezen njegovega življenja  Majda, hči vaškega mogotca Zavrtnika.Zadaj sta dva glasbenika, prvi ima harmoniko in drugi violino. Brke imata prav posrečeno pripopane. Zgornji del ženskih oblek je zelo lep. Mislim, da smo temu rekli dirndl.
	To bo  kovač Sajetov Jure.Okovani čevlji so prav zanimivi. S takimi se je po ledu prav dobro drsalo.
	Resna možakarja.
sli	Eden od dveh biričev, ki sta s pomočjo pomagačev lovila kmečke fante, ki niso imeli grunta. Fantje brez grunta kočarji in gostači so bili plen biričev. Taki so morali v vojsko, ki je trajala kar dolgo, tudi osem let in več. Tam so pustili najlepša leta, če so se srečno vrnili domov.
	Je to vaški posebnež Tonček?  Glede na njegovo ”obsedenost z vragom v želodcu,” bi njegov pogled to lahko potrdil.Za njim roka, ki pripada ženski, ki je igrala vlogo poročene ženske. Lahko je to kočarica Maruša, Janezova mati ali pa Špela, kovačeva žena.
	Pastirčka Jurčka je Zavrtnik poslal po Lisjakovega Gašperja.Mogoče  Lisjakov Gašper stoji za pastirčkom poleg Majde?
	Kovaški vajenec ima črna lica.Violinist se je dotaknil strun na violini in hkrati  nevidnih strun srca ob tragičnem koncu igre.  Vsi skupaj so zajokali.
	Nedeljsko uštimani kmetje Jež, Gaber in Rožman. Nekje je še Eržen.
	Velecenjena GospodičnaMarjetka Leskovec sp. Jezero st 44 pošta Cerknica Rakovski igralci Igra divji lovec 15/9 1913

Vir:

• Fran Saleški Finžgar – Divji lovec , Narodni igrokaz s petjem
• ustni
• Marjetina pisma in zapiski
• pismo Franceta Kebeta
  

Slovarček:

• dirndl – ženska obleka, podobna vzhodnoalpski narodni noši
• divji lovec – lovec, ki se ukvarja z divjim lovom (mimo zakona)
• grunt – kmetija
  
• kri puščati – krvavi preptep s posledicami
  
• kšeft – delo
• oštikan – izvezen
  
• pripopane – prilepljene
  
• raubšic (ravbšic) – divji lovec
• popokati – vzeti, pobrati
  
• škric – gosposki človek, meščan
• uštiman – urejen, lepo odpravljen

Kraj: Rakek
Datum: 15.09.1913
Avtor: neznan
Zbirka: Marija Leskovec
Skenirano: 02. 08. 2010
Oblika: fotografija