1968 Lož – Kovinoplastika Lož – v Plastiki
Kovinoplastika Lož ima širok proizvodni program. To je bila dobra odločitev, saj je v turbulentnih časih in trgih manjša verjetnost, da bi padli vsi programi v krizo.
Leta 1954 se je začela proizvodnja in prodaja okovja. Vzporedno pa je rastlo tudi orodjarstvo.
Leta 1959 se je formiralo oddelek Plastika in pričeli so z izdelavo in prodajo karnis in drugih izdelkov iz plastičnih mas.
Pomivalnike iz nerjaveče pločevino so pričeli izdelovati leta 1968.
Leta 1974 so postavili tovarno v Novi vasi, istega leta se je pričelo plodno sodelovanje z nemškim podjetjem Wilhelm Frank – Roto. Leta 1974 se je Kovinoplastiki Lož priključilo podjetje Metalpres iz Plešc.
Pri reorganizaciji leta 1974 je oddelek Plastka postal TOZD, po reorganizaciji leta 1990 je bila Plastika do 1992 programska enota, ki se je tega leta pripojila k PE Okovje. Danes poteka proizvodnja plastičnih izdelkov v oddelku Kovind na Uncu, ki spada v profitni center Okovje.
____________________________________________________________
 |
Slika prikazuje oddelek Plastike že v novih proizvodnih prostorih v Ložu, saj se ravno na tej sliki v levem zgornjem kotu vidi enega od jeklenih stebrov, ki nosijo zelo zanimivo predalčno jekleno strešno konstrukcijo, ki jo je preračunal in konstruiral Marko Kos.
V tovarni, ki je bila dograjena leta 1967, je bila proizvodnja okovja, plastike pa tudi Orodjarna je bila v tej hali. Kasneje se je proizvodnja plastike preselila v lepo obnovljen nekdanji Zadružni dom v Ložu. Drugi z desne v desnem zgornjem kotu Lojze Lavrič v razgovoru s sodelavcem. |
 |
Slika prikazuje delavke pri strojih v Plastiki.
Prva z desne je Joža Nelc, druga pa se piše Levec. Obe sta iz Bajerja. |
Kraj: Lož
Datum: po 1967
Avtor: neznan
Zbirka: Jožefa Šumrada
Skenirano: 26. 8. 2010
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Ja, spredaj sta Joža Nelc in Frančiška Levec, verjetno bi se spomnila tudi drugih imen, saj so bile to sodelavke moje mame, ki je bila prav tako med prvimi delavkami v oddelku Plastike v Pudobu leta 1959, ko sem jaz imela 9 let.
Spominjam se, kako je hodila zjutraj pred šesto uro pozimi peš čez Marof, včasih v visokem snegu. Takrat si je prvič v življenju omislila dolge hlače iz sivozelenega sukna. Imeli sva obe enake, sešila pa nama jih je teta Reza v Sigi… Potem je mama vse leto varčevala za zimski plašč – tudi tistega se živo spomnim: bil je temno siv, zelo težak, iz moherja in imel je lepe gumbe… Naslednje leto si je privarčevala kolo, novega črnega “rogovca” na torpedo in s”pakettrogarjem” z vzmetjo zadaj, da ji ni bilo treba več pešačiti vsak dan pol ure na delo v eno smer. Pa saj si ni več mogoče predstavljati, kako je to bilo – in kakšno neopisljivo veselje je pomenila vsaka najmanjša pridobitev v hiši…
Danes pa….ena velika žalost.
Tretja delavka z desne je Vida Gađa.