Skip to content

1953 Velike Bloke – Pondeljkarji

9. 01. 2011

V Velike Bloke je nekega daljnjega ponedeljka leta 1953 prispel fotograf iz Kočevja in se seveda ustavil v znani gostilni pri Lipetu. Lastnik gostilne je bil Viktor Jerič. Kaj je fotografa prignalo v Velike Bloke, ne ve nihče več.

In ta fotograf je pred svoj aparat postavil veselo družbo  pondeljkarjev pred Lipetovo gostilno v Velikih Blokah. Na nastali fotografiji je ujetih nekaj Bločanov in nekaj prišlekov. Kot rečeno, je slika nastala leta 1953.

____________________________________________________________

Čepijo: 

v prvi vrsti je prvi z leve zastavnik JLA Knap, doma od Mahnetov. Takrat so starešine JLA še nosili čine na zgornjem delu levega rokava. Šele kasneje so jih začeli nositi na epoletah na ramenih. Sledi Lojze Mazij, znan krojač iz Velikih Blok. Godec je Jože Doles od Mahnetov, ki je nato živel v Ložu in delal v Kovinoplastiki Lož. Povsem na desni čepi Franc Drobnič – Frole.

Stojijo:

nad Lojzetom Mazijem stoji njegova žena Iva Mazij, ki je skušala pondeljkarsko druženje kar najbolj skrajšati. Sledi še en neznani fant od Mahnetov ali iz Podslovnice.

S fotografom iz Kočevja sta pripotovala tudi gosta, ki sta na tem izrezu fotografije. 

Visoki gost, ki stoji na desni, je bil bloški zet, poročen z Julko Korošec – Lenčkovo Julko.

Spredaj čepi Franc Drobnič — Froletov iz Velikih Blok. 

Stojijo:

med dva neprepoznana fanta na levi se je postavila Lipetova natakarica, doma iz Ravnika. Potem sledi Jože Ponikvar — ta stari Ulčar in skrajno desni je Jakob Doles – Randolcov.

Hvala Lojzetu Maziju ml., ki mi je za ta prispevek posredoval potrebne podatke in sliko.

Kraj: Velike Bloke
Datum: 1953
Avtor: neznan
Zbirka: Lojze Mazij
Skenirano: 25. 12. 2010
Oblika: fotografija

9 komentarjev leave one →
  1. 9. 01. 2011 18:46

    Danes mi je tast povedal, da je bila natakarica pri Lipetu Marinova iz Ravnika. Marinova je bila tudi gostilničarjeva žena.

    Všeč mi je

  2. Breda permalink
    9. 01. 2011 19:56

    Dusan, ali lahko definiras besedo ponedeljkarji? Pojma nimam, kaj to pomeni, oziroma se mi zdi, da moja definicija ni cisto ta prava…V Cerkniski himni je tudi ena kitica o ponedeljkarjih, pa tudi te se ne spomnim vec…

    Všeč mi je

  3. 9. 01. 2011 20:53

    V knjigi Dušanke Žižek: Toku je blu na Cerkniškem, je med spomini Maksimiljana Turšiča na strani 56 zapisano: ” To je bilo pa tako. Moški so ob ponedeljkih pili po gostilnah. So jim pravili pondeljkarjә…” Dalje pripoved govori o “pogumnih dejanjih” že precej nakajenih pondeljkarjev.
    Himna pa poje nekako takole:
    “Pondeljkarji, pondeljkarji, pijte zdaj šabeso vsi,
    le tako, le tako se boste vsi iztrezvali.”
    Dušan, dopolni.

    Všeč mi je

    • 10. 01. 2011 11:03

      Gostilničarjeva žena Malka je bila res Marinova iz Ravnika, vendar na fotografiji je neko drugo dekle.
      Še beseda o pondelkarjih. Včasih je bil edini prost dan v tednu nedelja. Nedeljsko popoldne in večer sta bila edini čas za zabavo , druženje, žegnanja, veselice, pretepe in podobne reči. Tako kupljenega mačka so zato fantje in možje zdravili v ponedeljek dopoldne. Rednih služb ni bilo in je bil to pravi čas za druženje in diskusije o nedeljskih dogodkih. Za žejo so pili pivo, kar takrat ni bilo tako v navadi, kot danes. Seveda so žene tako pondeljkarstvo skušale preprečevati in so po može najpogosteje pošiljale otroke. Otroci smo bili tega opravila veseli, saj smo marsikdaj dobili cocto ali malinovec, da nismo preveč sitnarili. Takratni obrtniki – krojači, kovači, čevljarji, frizerji, mesarji so bili večina redni pondeljkarji.

      Všeč mi je

  4. dusangogala permalink
    10. 01. 2011 12:32

    V razgovoru z g. Alojzem Mazijem, ki je lastnik zgornje slike sem dobil tudi druge informacije, za katere bi bilo zelo škoda, da bi se jih pozabilo. Npr.:
    – ob sobotah popoldne ob štirih je zvonilo, kar je bil znak za “delopust”. Ob tej uri so končali z delom (kdor je seveda imel službo) za tekoči teden posli, vajenci, pomočniki in mojtri.
    – Ob nedeljah je bilo potrebno iti k maši. Popoldan (mnogokrat pa že takoj po maši) pa se je zavilo v gostilno. Ker ni bilo denarja, pa tudi ne tako kvalitetnih vin kot danes, se je pilo poceni in največkrat kisla vina in “ne bom imenoval področja”, s katerega so ta vina izhajala, saj se danes tam pridelujejo kvalitetna vina, kot je zelen, in tudi druge sorte in vrste vin. Kdor pa ni imel dovolj denarja, je pil pa žganje, ki je bilo poceni in je takoj “prijelo”. Vse to je vplivalo, da se je moških, ki so to pijačo konzumirali lotila huda, a kupljena bolezen, za katero vzrok so sicer vsi vedeli, vendar so ga do druge nedelje že pozabili in “vzrok” ponovili.
    – Če pa je le bilo delo v ponedeljek in mojster ni mogel “zdrsniti” v gostilno na pivo, delati pa je bilo zaradi “težke glave” skoraj nemogoče, je mojster poslal v gostilno po pivo za sebe in za pomočnike svoje otroke ali vajenca.
    – Za pivo je takrat nekako veljalo, da zbistri um in je po njegovem zaužitju tudi lažje delati. To hvalevredno ljudsko učenost pa na žalost današnja prometna policija odločno zanika.
    – Zvonilo je tudi ob petkih popoldne ob treh, kar je pomenilo spomin na Kristusovo smrt.

    Všeč mi je

  5. Anonimnež permalink
    11. 01. 2011 19:25

    Hvala za pojasnila o ponedeljkarjih. Jaz se spomnim malo drugacnih ponedeljkarjev. V 70 letih je bilo veliko veselic in piknikov, posebno poleti. Eno nedeljo ribiski, potem gasilski, pa Brestov, cebelarski, skratka vse nedelje v juliju in avgustu so bile zasedene z veselicami in pikniki. Najbolj so uspeli tisti, ki so bili takoj po placi. Veselice so bile do ranega jutra, tako da si sel zjutraj lahko kar naravnost v siht. Ce pa koga ni bilo na siht, so rekli, da je usekal plavega. Zame je bil to ponedeljkar. Pri tem ni bilo pomembno ali je doma spal ali pa klin z klinom izbijal.

    Všeč mi je

    • Boštjan permalink
      22. 01. 2011 20:59

      Prvi z leve, ki čepi, je moj dedek Jože Knap, ki še vedno veselo balina v Ljubljani. Tudi ob ponedeljkih :o)

      Hvala za sliko, mu jo bom nesel pokazal.

      Všeč mi je

  6. Breda permalink
    11. 01. 2011 19:35

    Sem pozabila vnesti podatke pa sem Anonimnez.

    Všeč mi je

    • bojans permalink
      11. 01. 2011 20:06

      Vseeno, lepo si opisala! Kar solza se mi je utrnila.
      Kot bi rekel Dušan M.: ” kot sosedovemu volu, ko je žil zagledal”.

      Všeč mi je

Odgovorite Boštjan Prekinite odgovor

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: