1962 Kozarišče – Bločenova hiša

Na sliki je Bločenova hiša iz Kozarišč s hišno št. 36. Družinski priimek je Šumrada od leta 1927, ko se je k hiši priženil sosed Anton Šumrada – Jagrov.

Hišno ime izhaja iz dejstva, da  je eden od prednikov prihajal iz Blok.

Na sliki je hiša iz leta 62, ko je bila še s slamo krita.  Slamo so na strehi zamenjali s salonitnimi ploščami  kmalu po tem, ko se je Tone zaposlil v Kovinoplastiki. Istočasno so zamenjali tudi ostrešje na štali, ki stoji za hišo. To se je zgodilo tam nekje med letom 66 in 69. Novogradnja je leta ’79 nadomestila času povsem neprimerne bivalne prostore v stari domačiji.

____________________________________________________________

	Antonu Šumradu (Jagru) in njegovi drugi ženi Jožefi Šumarada (Bločenovi Pepi),  rojeni Martinčič v Babnem polju,  so se rodili: Tone, leta 1949 Joža, 1951 Lojze, 1954 Zdrave, 1956 France,  današnji gospodar,  leta 1958 in Marija 1960 Trije od naštetih sinov  se, kot kratkohlačniki, v družbi radovedne kokoši, potikajo po domačem dvorišču. Ženica v ozadju je najbrž njihova mama.
	Kljub slamnati strehi in  dotrajanim deskam na prednji strani je v hišo napeljana elektrika. France se spomni, da jim jo je napeljal Polovnik kar tako, na črno. V notranjosti je bila elektrika speljana z navadno žico, kar po vrhu, brez kakršnekoli zaščite. Marsikoga je močno stresla, tako , da jih je kar po tleh vrglo. Imeli so stikala (štekarje) tiste stare, črne, ki si jih še sukal levo desno. Nad krušno  pečjo sta bila pa kar dva ločena konca žice v obliki kaveljčka na koncu vsakega konca. Če si oba dela spojil, je gorela še luč v kuhinji.
	Mamo Pepo, ki je danes najstarejša vaščanka v Kozariščah, vežejo na staro hišo prenekateri spomini. Najprej pa se je spomnila dima, ki ga je bilo povsod polno, pa majhnih oken, starega poda…V hiši je bila še črna kuhinja. To je pomenilo majen prosor s kuriščem brez dimnika. Nad kuhinjskim delom je bil velb in v njem luknja. Skozi to luknjo je uhajal dim na podstrešje.  “Tam je bilo pa toliko prašičev, da je kar cimper škripal”, se je spomnila mama Pepa preteklih časov. Ker mi ni bilo nič jasno, mi je na pomoč  priskočil sin France in povedal, da so na njihovem podstrešju sušili prašiče iz cele vasi.  Torej tudi po 30 naenkrat. Koliko mesa!! Ampak njim ga niso dali.  Samo godljo so dobili v plačilo.  Se je zgodilo, da je kakšen kos res izginil in so jih obdolžili, da so ga pojedli. Pa to ni bilo res! Oče jim je skril lestev (lojtre), tako da nismo mogli zlesti gor. Če je zmanjkal kakšen kos, so ga  pojedle mačke, je pojasnil. Oni so  pa samo sline cedili in godljo jedli. Godlja je voda v kateri so se kuhale krvavice. V njej so plavali tudi ostanki klobas, ki so se razkuhale.

____________________________________________________________

Viri:

• Jožefa in France Šumarada

Kraj: Kozarišče
Datum: avgust 1962
Avtor:  Fanči Šarf
Zbirka: Slovenski etnografski muzej; Teren 19; št. F0000121
Skenirano:  9. 6. 2011 (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skeniran negativ