Skip to content

1934 Grajševka – Družina Martinčič iz Grajševke

3. 01. 2012

Fotografija družine  Franca  in Marjete Martinčič (roj. Bavec)  je nastala okoli leta 1934. Na njej je njunih 10 otrok. Živeli so v Grajševki, saj je bil oče tam zaposlen kot  gozdar.


____________________________________________________________

Vika (Almajer) se  spominja, kako je njen oče vzgajal otroke v dosledni poštenosti. Če so otroci našli odvrženo rogovje jelenjadi, je oče to takoj telefonično sporočil na grajsko upravo. Še isti dan so prišli ponje, otrokom pa je bilo za rogovjem hudo.

To je bilo izvedljivo, saj je bilo med letoma 1905 in 1911 na  gospostvu Snežnik napeljanih približno 100 km telefonskih žic, tako da so bile s telefonom povezane vse gozdarske hiše v revirju z upravo gospostva.

Čeprav je bila lovska hiša Grajševka (Hegerhaus) oddaljena 7 km od Gradu Snežnik, so jo vendarle šteli tja in je imela št. 1, je zapisano v  Zgodovini gospostva Snežnik.

Danes je tam hišni naslov Vrh 23, saj je hiša v gozdu nad vasjo Vrh.

Hiša v Grajševki je bila zgrajena v sedemdesetih letih 19. stoletja, po odpravi servitutov, kot zaščitna postaja na meji gospostva Snežnik in glavnih izvoznih poti.

Grajena je bila kot brunarica, kar je bilo za tiste čase običajno. Za oskrbo z vodo je bila, tako kot drugje po tukajšnih gozdovih, zgrajena cisterna (žal premajhna). Majhen, enostaven hlev je bil zgrajen iz lesa. V avgustu l. 1904 so stare stene nadomestili z zidovi iz surovega kamna.

____________________________________________________________

Sinova Alojzij in  Anton
Zadnjerojenka: Ludovika oz. Vika (r. avgust 1931). Čeprav je bil oče grajski uslužbenec, mu  svojo številno družino ni bilo vedno lahko preživljati. Vika se spominja, da so bili večkrat lačni kakor pa siti. Nekoč je njena mati očetu Francu rekla: “Pa bi vsaj kakšnega zajca ali pa srno ustrelil!” Oče ji je odgovoril: “Nisem prisegel, da bom kradel!”

Oče Franc in mati  Marjeta,zadaj pa še sin Franc in hči Marjeta. Že  Francetov oče Janez  je bil logar. V službo v  Grajševko je prišel iz Gorenjega Jezera. France se je rodil v Grajševki l.1878. Oženil se je z Marjeto Bavec iz Šmarate.
Deklič v beli oblekici je Jožefa (r. april 1926), slika je nastala na dan njenega prvega obhajila. Danes je najstarejša vaščanka Kozarišč in jih šteje že krepko čez 80.

 
Poleg nje, s šopkom v roki je Marija in bratec Matija. Zadaj pa še Frančiška in Jože Martinčič.

Slika ni original, povečavo je izdelal Antončič.

Slovarček:

  • servituti:  pravice upravičencev do izkoriščanja gozda

____________________________________________________________

Viri:

  • Snežnik in schönburški vladarji, Zgodovina gospostva Snežnik na Kranjskem , ČukGraf 1998
  • Perko Franc: Zapisano v branikih, Postojna 2002
  • Kebe, Janez: Loška dolina z Babnim Poljem  II del; Ljubljana 2002:
  • Jožefa Šumrada
Kraj: Grajševka
Datum: 1934 (letnico smo ugotovili na podlagi obhajila, ki je navadno konec 1. razreda)
Avtor: neznan
Zbirka:  Jožefa Šumrada
Skenirano: 16. 10. 2011
Oblika: kopija fotografije
12 komentarjev leave one →
  1. Maria C ( Australia ) permalink
    5. 01. 2012 11:39

    Jozefa, is very fortunate to have a delightful photo of her family.

    “sedemdesetih letih 19. stoletja, po odpravi servitutov”.

    Unfortunately, I do not understand, did peasant servitude in SL finish in 19th century ?

    Marjeto Bavec – does she have a growth on her temple ? Or is it a photographic distortion?

    Such a contrast between the sisters Ludovika and her older blonde sister (holding flowers). Standing securely between her parents, Ludovika looks straight into the camera with all the confidence in the world, while her sister looks away demurely to the side.

    I wonder if this moment in time captured their true personalities ?

    Všeč mi je

    • 10. 01. 2012 11:37

      (sevirtuti) Until 1870 comon people had also some rights on woods. They were allowed to take firewood, wood for building, picking berries and even some forms of hunting. In 18 seventies those rights were replaced by granting woodlands depending on size of the farm and previous rights.

      Marjeta Bavec had some illness in her chin but what can be seen is probably a photographics distortion as you guessed.

      I met Ludovika or Vika as we call her several times. She was always positive, happy, smiling, confident and very comunicative. I respect her very much.

      Všeč mi je

  2. Janja Kozarka permalink
    7. 01. 2012 21:14

    O svojih bratih in sestrah je Vika povedala tole:
    * Sin Franc se je učil za čevljarja (šuštarja) najprej pri Andrajevih, kasneje pa še pri Lekšanu v Pudobu. Svoj poklic je najprej opravljal v Grajševki, kasneje pa tudi v Kozariščah.
    * Marjeta se je poročila na Babno polje. Pri njej so mlajši otroci stanovali v času šolanja. Če je bilo Viki in Tonetu med tednom dolgčas pri njej, sta jo kar sama, peš mahnila domov v Grajševko. Nič ju ni bilo strah, kljub temu, da so ju starejši večkrat opozorili, da naj se pazita volkov. Danes se volkov ne bojimo več tako zelo, so pa medvedi kar velika nadloga. Opozarjali so ju tudi, da naj ne hodita gledat v luknje, ker v njih straši Krvavo stegno. Domov sta jo mahnila tudi, če je bil sneg. Po ravnem sta hodila, ko je šlo navzdol, pa sta si pomagala z enim parom smuči – vsak si nadel eno smučko.
    * Frančiška (Franca) se je omožila v Šmarato k Polovniku.
    * Jože je imel v Kozariščah ogledano Žәpanavo Ivano, pa je njune načrte prekrižala vojna in Jožetova smrt.
    * Alojzij (Lojze) je tudi bil žrtev druge vojen. Med vojno je bila cela družina pregnana v taborišče na Rabu.
    * Marija (Mica) se je učila za šivlijo. Pot domov je bila, kadar je bilo dela obilo, zelo pozno. Ker je v vsakem vremenu peš hodila v uk in kasneje na delo, si je nakopala bolezen, ki jo je stala žviljenja. Bila je članica Marijine družbe, zato so se številna dekleta pri gradu pridružile pogrebnemu sprevodu.

    Všeč mi je

  3. Janja Kozarka permalink
    7. 01. 2012 21:20

    Pomanjkanje z vodo so uredili tako, da so zgradili še eno štirno in po tem uporabljali kar obe. Bili so velika družina, vodo pa so potrebovale tudi živali v hlevu. Redili so kravo, ovce in pujes (prasce).

    Vika in Tone sta zaradi sorodne starosti najpogosteje tičala skupaj. Tako sta se en dan skupaj napotila peš do gradu z jagodami, ki sta jih nabrala v gozdu. Jagode sta v gradu oddala in tiho čakala na drobno pozornost. Kuharica pa nič. Šele na prigovarjanje Šәmaca, ki je bil tudi eden od zaposlenih, jima je le namazala kos kruha z marmelado. Na poti domov sta šla mimo Slivaka, ki je bil na gosto poraščen s sadnim drevjem. Vika se spomni, da je tako bogato obrodilo, da so veje z debelimi slivami (čjәšpami) visele do tal. Slive sta pobrala po tleh. A tiste na vejah so bile še bolj vabljive, zato sta jih nekaj tudi utrgala. V gradu je vladal vojaški red in oče je bil o tatvini (danes temu še prekršek težko rečemo) obveščen še preden sta se vrnila domov.

    Oče je večkrat pravil: ” V gozdu sem se rodil in v gozdu bom tudi umrl”.

    Za konec pa še ena lovska, ki gre takole: Vrt in njive v Grajševki so imeli ograjene z mrežo zaradi divjačine. Tisti dan pa so bila vrata odprta in na vrtu se je znašel srnjaček. Vika in Tone sta si močno želela, da bi ga ujela živega. Ker sta vedela, da mu sama ne bosta kos, sta na pomoč poklicala psa. Ker je bil to lovski pes, srnjaka seveda ni pomagal loviti, ampak ga je zgrabil za vrat in ga pokončal. Zelo sta se bala kaj poreča ata. S srnjačkom v naročju sta se zamaknila v najbolj oddaljeni kot vrta in čakala. Ko se je oče vrnil domov in ju iskal, je mama povedala kje sta in kaj se je zgodilo. In Vika se spomni, da je bilo to edinkrat, da so prekšili pravilo in pojedli divjačino, ne da bi grajski o tem kaj vedeli.

    Kaj ima mama za vratom nisva ugotovili, se je pa Vika spomnila, da je mama imela “krof”. To težavo sta podedovali (povjәrbalә) tudi starejši dve sestri.

    Všeč mi je

  4. milenatruden permalink
    2. 04. 2013 23:55

    Janja, zelo rada preberem tvoje članke ali povestice, ki jih tako lepo in zanimivo opišeš. Milena

    Všeč mi je

  5. milenatruden permalink
    3. 04. 2013 00:58

    Grajševka je kraj ki me je vedno zanimal, ko sem doraščala v Kozariščah. Napenjala sem ušesa kadar je moj stari ata pripovedoval gozdne dogodivščine. Nisem vedela da so otroci živeli tako daleč v gozdu,( pred mojem času). In še kako je družina lepo oblečena na sliki.
    Po božiču 2012 sem pa vendarle dobila priliko obiskati Grajševko ko me je Marta peljala v njenim Toyota RAV4. Ko sem gledala naokrog se mi je zdelo da gledam s otroško radovednostjo in si predstavljala kako so ljudje živeli gori v hribah, v snegu ter poslušali tulenje volkov in mislili kako daleč so od njih. Martina korajžna in marljiva mama Rezka je hodila po vojski kuhat delavcem, ki so delali in spali v Grajševki. Vozila se je s starim kolesom obloženim s svežimi hlebci kruha in to vsak dan in v karšnem koli vremenu. Tudi volk ji je sledil enkrat pa jo je rešil en šofer ki je videl sled proti nji.

    Všeč mi je

Trackbacks

  1. 1930 Kozarišče – Grad Snežnik, razglednica « Stare slike
  2. 1947 Podcerkev – Vika in Jožefa « Stare slike
  3. 1940 Kozarišče – Sestavljena razglednica « Stare slike
  4. 1945 Kozarišče – Na Slivaku so tolkli kamen | Stare slike
  5. 1904 Grad Snežnik – Šneperk, grajska pristava | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: