1973 Kozarišče – Apno in novogradnje
V šestdesetih in sedemdesetih se je na veliko gradilo. Ugodni krediti so omogočili delavskemu ljudstvu, da si je bistveno popravilo življenjske razmere. Kredite se je porabilo zgolj za nabavo materiala, delalo pa se je po večini v domači režiji, s pomočjo sosedov, sovaščanov, prijateljev in sorodnikov. Takrat temu še nihče ni rekel delo na črno ampak (cenjena) med sosedska pomoč.
Ko smo na študijskem krožku skupaj pregledovali take in podobne stare slike, mi je Sonja povedala, da se še dobro spominja tistih časov. V svoj opis je strnila, kako so doma hranili živo apno, ki se je pri hiši rabilo za beljenje, razkuževanje in zidavo.
Še se dobro spominjam tistih časov, ko je imela skoraj vsaka hiša ob stavbi nekje »apnco«. Skopali so jamo primerne globine in višine ter jo obdali z deskami in pokrili. V taki jami so imeli vedno na zalogi gašeno apno, ki so ga uporabljali predvsem za beljenje stanovanja oz. hiše. Tako apno je bilo lahko nekaj let na zalogi, celo še boljše je bilo že uležano, najsi bo za beljenje ali zidanje.
Živo apno so dobavljali iz bližnjih kopov. Nekaj ljudi se je preživljalo s tem, da so kopali primerno kamenje (apnenec) in ga pod visoko vročino kuhali. Tako živo apno so po potrebi nabavljali in z vozovi dostavljali na domove. Po opravljenem gašenju takega apna s primerno količino vode, so pospravili dobljeno maso v apnene jame, kjer je čakalo na uporabo.
Tudi našo hišo se je tako gradilo. Na betonažo je prišel pomagat sorodnik Alojz Mišič, ki je bil zadolžen za mešanje malte. Tudi sosed Bločenov Lojz je bil skoraj obvezna delovna sila pri vseh večjih gradbenih posegih, čeprav se na sliki tega ravno ne vidi. Stoji na sredi ceste v svoji značilni drži, tako, kot se ga spominjam. Skoraj obvezno s čikom v desnici in v opazovanju poteka dela.Glavno besedilo prispevka je pripravila Sonja Lončarek iz Postojne na podlagi znanja in navodil, ki so bila podana na Študijskem krožku z naslovom »Stare slike in zgodbe, ki jih pripovedujejo«, pod mentorstvom Janje Urbiha in v organizaciji Ljudske univerze Postojna.
Kraj: Kozarišče
Datum: okrog leta 1973
Avtor: najverjetneje Jože Ovsec
Zbirka: Janja Urbiha
Skenirano: 17. 11. 2010
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Ta zgodba o gašenem apnu že drži ampak na sliki je apno v prahu oziroma v vreči.
Videti je da so apno stresli v eno večjo leseno kišto saj je ob njej videti kar nekaj praznih vreč. Vreča cementa je pa v samokolnici saj se ga je pri izdelavi malte porabilo manj kot apna.Če se prav spomnim smo na en mešalec dali pet lopat apna in eno lopato cementa, seveda je bila količina odvisna tudi od kakovosti maltnega peska.
Po sliki sodeč ste verjetno zidali ali pa mogoče nanašali omet (pucali) na zid. Za tako opravilo je bil dovolj en mešalec,dva malavarja in “zidarski mojster”.
Pri betonaži pa sta bila najmanj dva ali trije mešalci veliko peska in cementa ter od dvajset do trideset pridnih sosedov,sorodnikov in sovaščanov. Malica na koncu betonaže se je včasih zavlekla pozno v noč ali celo jutro. In tako ponavadi vse sobote in nedelje od soseda do soseda pa tudi v druge bližnje in daljne vasi.
Ko pa so enkrat začeli na takih akcijah deliti kuverte (z denarjem) je bilo pa konec z cenjeno med sosedsko pomočjo kot je zapisala avtorica prispevka.
To so bili že moderni časi prej ko ni bilo še mešalcev in Liv-ovih samokolnic smo mešali in prenašali beton precej drugače.
Apno so prišli delat v Kozarišče eni drugi moški od nekje drugje, mogoče Primorci. Jaz se spomnim samo tekoče apno ali pa v velikih kepah, ne v prahu. Apno se je kuhalo v globokih jamah, kamor so delavci metali veje in debla noč in dan. Mladina smo se zbrali ob večerih in skupaj šli gledat ogenj gori v gozd. Se spomnim tistih moških kako so bili vedno dobre volje, mogoče jim je kdo dal steklenico šnopca, kolikor sem vedela kot 14 let stara,1955. leta. Tisti tedni so bili zabavni in nekaj posebnega za nas, kot da bi bil kakšen praznik.
Ko so delavci končali in odšli, tisti kraj, ki je bil golo posekan, so porastle pa divje jagode vse povsod, sem jih šla tudi jaz nabirat in jest.