Skip to content

1951 Tuzla – Matija in Stanislav pri vojakih

6. 12. 2011
tags:

Na sliki je devet mladih fantov iz različnih republik nekdanje skupne države Jugoslavije, ko je služenje vojaškega roka trajalo še cela tri leta.

____________________________________________________________

Prednji trije:

  • Stanislav Hace (Podcerkev),
  • Silvo Poženel (Črni Vrh),
  • Matija Mišič Turšič (Bločice).

Nedavno tega, ko je Matija prvič v rokah držal ta posnetek, kar ni mogel verjeti, da sploh obstaja. V njem je takoj obudil veliko spominov in odločenost da bo uokvirjen dobil svoje mesto na eni izmed sten.

Iz zadnje vrste sta prepoznana samo dva vojaka:

  • prvi je Franc Mezeg (Cerkno) in
  • peti Silvo Blažič (Orehek) – trpezarac. Poleg obveznih dolžnosti je opravljal pomožna kuhinjska dela, kamor je spadala nabava živil v mestu, razdelitev obrokov, kruha,  pomivanje porcij (posoda za obroke).

____________________________________________________________

Priprave na služenje vojaškega roka so za takratne fante primerne starosti potekala več kot eno leto. Poleg vseh domačih kmečkih opravilih jih je v dveh letih vsako nedeljo obvezovala predvojaška vzgoja, kjer so dobivali prve vojaške veščine in nauke.

Matija  Mišič Turšič je v Tuzlo prispel že v oktobru, leta 1948. Čakale so jih nič kaj ugodne in primerne razmere, čemur so prispevali tudi burni odnosi s Sovjetsko zvezo. Zapuščeno skladišče z marsikaterim razbitim oknom je bila  prva namestitev za vsaj dvesto petdeset začetnikov. Oblekli so jih v rjave, bolj že cunjam podobne kose oblačil stare vojske in kljub mrazu so namesto nogavic nosili le šufarce (kosi blaga). Oj, kako so bile cenjene od doma prinešene volnene nogavice in čeprav so od stalnega nošenja nastajale luknje, so jih predvsem ponoči morali paziti, da niso izginile.

Borna hrana jih je spremljala slednji dan. Matija jim je pripravljal  poparo, kar je prejšnji večer v vodi namočen dvopek (prepečenec), krčamk (koruzni močnik) z občasno zapraško (zabela iz olja). Tako nahranjene  mlade fante so tudi od osem do trinajst ur vodilil po vseh okoliških hribih v blatu ali snegu. Zvečer jih je namesto tople vode in kopalnice čakalo le polno leseno korito vode za noge vseh dvesto petdesetih pešadincev. Prenekatero noč je prekinila  nenadna uzbuna (bujenje) in nič nenavadnega ni bilo če so si v temnem hodniku in naglici napačno nataknili še nepresušene čevlje ali celo enega večjega in drugega manjšega. Ampak kljub vsem tem jih je po zgodnjem bujenju čakalo pospravljanje kreveta (postelja),  slamarice (vreča slame v vlogi posteljnega vložka),  fiskultura (telovadba) in smotra (pregled) obleke in orožja.

Zdravstvene težave so marca 1949. leta Matija pripeljale domov, kjer je po okrevanju sodeloval pri Obnovi, t.i. skupini zidarskih mojstrov. Delali so po vsej bližnji in daljni okolici. Zaradi predčasne prekinitve služenja je bil jeseni 1951. leta ponovno vpoklican in s Stanislavom sta služila v kasarni v Novi Gradini, kjer je bil cel puk (1000 vojakov). Takrat  so se razmere že nekoliko izboljšale. Dobili so prve obleke, srajce, spodnje perilo, čevlje in vsakemu sta mesečno pripadala dva dinarja, ki ju ni bilo moč skoraj nikjer potrošiti, saj je bilo mesto skoraj brez trgovin. Celih šest mesecev je trajala obuka (usposabljanje), nato so šli nekateri na gađanje (streljanje), ali so jih dodelili v kuhinjo in skladišča. Usposabljali so se največ s starim nemškimi mauzericami in šarci (mitraljez). Kako se je Matija ob tem nasmehnil: “S Stanetom sva bila mitraljezca, pa sva ga komaj znala sestavit.”

Nekoliko se je izboljšala tudi prehrana, saj so ob zajtrku dobili tudi skodelico bele kave, zajemalko prežganke s Trumanovimi jaji ( jajca v prahu, ki so jih dobivali kot pomoč ZDA, imenovana po takratnem predsedniku Trumanu),  četrt hleba (hlebec). Najedli so se celo dobrega segedina, pa čeprev samo takrat, ko je na ogled vojašnice prispel polkovnik. Na praznik prvega maja so vojaki dobili dozvole za izlazak u grad (dovoljenja za obisk mesta), kjer so na stojnicah delili tudi hrano. Seveda je bilo za mlade fante to zelo vabljivo. Vojak Vido iz Makedonije se ni mogel upreti niti sedmim porcijam ješprenja. Ko je Matija delil golaž, so ga mladi vojaki vzpodbujali: “Sipaj gusto Slovenac, dobit ču paket- rakiju!” Dobivali so tudi konzervirano hrano, ki jo je začela pošiljala Amerika.

Glede higiene so vojaki postali bolj iznajdljivi. Domačini so jim povedali, da je na bližnjem hribu vrelec, ki je izbruhnil vsak dan ob določeni uri. Redno so ga obiskovali, tako je umivanje postalo nekoliko manjša težava.

In po vseh dnevnih obveznostih je pred nočnim počitkom potekala še politična nastava (predavanje) politkomisarja.

____________________________________________________________

“Kar znaš to veljaš”, včasih radi porečemo. Stanislavu se je to obrestovalo, saj je bilo njegovo veselje do glasbe, predvsem pa znanje domače polke, valčka in nekaj tanga, oficirjem zelo dopadljivo. In namesto večernega poslušanja politične nastave je učil plesnega koraka željne oficirje. Še nagradni dopust bi dobil, samo da bi ob vrnitvi prinesel harmoniko. Pa ni šel.

____________________________________________________________

Viri:

  • Matija Mišič Turšič
  • Stanislav Hace

Kraj: Nova Gradina, Tuzla
Datum: 1951
Avtor: neznan
Zbirka: Stanislav Hace
Skenirano: 20. 8. 2011
Oblika: dve fotografiji

16 komentarjev leave one →
  1. Anonimnež permalink
    6. 12. 2011 12:35

    Vojak,ki stoji drugi z leve se od ostalih kar razlikuje.
    Je zelo urejen, na levem žepu ima pripeto neko značko (ki je sigurno nekaj pomenila) ima pa na sebi tudi opasač (vojaški pas) ki ga ostali nimajo.

    Všeč mi je

  2. Anonimnež permalink
    6. 12. 2011 13:07

    Ob prvi sliki je potreben popravek.
    Na Bločicah ni bilo nikoli in tudi sedaj ni nobenega priimka Turšič tako da je vojak (desni,ki čepi) Matija MIŠIČ – po domače “Janezov” Matija.
    Ob zadnji prenovi ceste skozi Bločice so podrli pet hiš -po domače Jeretovo, Janezovo,Krajnčo,Tastarih ter Zgoncovo ki so bile ovira za razširitev cestišča.

    Všeč mi je

  3. anitamanfreda permalink
    6. 12. 2011 17:08

    Matija Mišič sta ter pravo ime in priimek, Turšič je le hišno ime kjer sedaj živi.

    Všeč mi je

  4. Anonimnež permalink
    6. 12. 2011 20:28

    To pa so tapravi soldati.

    Všeč mi je

  5. 6. 12. 2011 22:58

    Anita je nabrala precej vojaških izrazov. Ampak ostalo jih je še kar nekaj. Preveč jih je za en sam prispevek.

    Všeč mi je

    • Arne permalink
      7. 12. 2011 17:34

      Že dalj časa prebiram to nadvse zanimivo rubriko starih slik. Pred kratkim sem imel priliko spoznati gospoda Jožeta Simšiča – Jelena, zadnjega preživelega borca Rakovške čete. Vse od začetka vojne je imel s seboj fotoaparat in zabeležil prenekateri utrinek iz tistih časov. Sprašujem, kako bi spravil kako njegovo fotografijo na to stran.

      Všeč mi je

  6. Anonimnež permalink
    7. 12. 2011 15:40

    Ali lahko objavite še ostale.Njeni prispevki so ZELO ZANIMIVI,IZVIRNI,IZČRPNI TER VREDNI VELIKE POHVALE.

    ČESTITAM.

    Všeč mi je

  7. Anonimnež permalink
    7. 12. 2011 20:53

    Dotikam se vašega komentarja na Anitine neobjavljene prispevke,ki jih ima ,vendar so ostali neobjavljeni zaradi….’?

    Všeč mi je

    • anitamanfreda permalink
      8. 12. 2011 18:47

      Razjasniti moramo besedo neobjavljeni, kamor so bili mišljeni ostali vojaški izrazi in vzporedni doživljaji. Z vzpodbudo in vašim sodelovanjem, dragi bralci, se bomo trudili da bo nastalo še več prispevkov.

      Všeč mi je

  8. 8. 12. 2011 00:01

    Oprostite, zeló nenavadno mi je, ko se pod prispévkom na blogu nihče ne kréga. Lahkó bi kóga zmérjali (partizane, janšo, komuniste…) ali pa kóga primérjali s Hitlerjem (partizane, janšo, komuniste….).
    No, pač…. če je človek navajen…

    Všeč mi je

    • Janja Kozarka permalink
      8. 12. 2011 08:41

      Meni pa je to edino pravilno. Pišemo in objavljamo z dobrim namenom.
      Držimo se nepisanega pravila, da pri pisanju nismo žaljivi, nevljudni…. in to pričakujemo tudi od bralcev. Konstruktivne kritike, popravkov, dopolnitvev smo pa zelo veseli.
      Če se povsod kregajo in šinfajo to še ne pomeni, da je tako tudi prav.
      Lepo, da ste to opazili razliko.

      Všeč mi je

Trackbacks

  1. slati silvo je repetitor! | kruh & vino

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: