Skip to content

1938 Cerknica – Delavke v opekarni

17. 01. 2012

Ženske so se množično zaposlovale šele v petdesetih letih, ko se je začela razvijati industrija. Pred tem so povečini doma opravljale vsa kmečka dela, razen najbolj težaških. Rednih zaposlitev ni bilo, ker ni bilo proizvodnih obratov.

Nekatere pa so morale že prej izkoristiti vsako priložnost za zaslužek, ker je domača zemlja dajala premalo za preživetje. Na sliki vidimo štiri delavke ob skladovnici strešne opeke. Najverjetneje gre za opekarno v Milavcovem skednju, kjer je za gradbenega mojstra Ivana Ronka cementno opeko izdeloval Ivan Zsopko, za njim pa Čeruga in Krovček od Svetega Roka. Opekarna je delovala še po vojni,  mašina pa je bila na koncu prodana Šparembleku v Dolenjo vas.

____________________________________________________________

Pred davnimi časi so v naše kraje več kot sto  let hodili delat opeko  najboljši mojstri iz Furlanije. Njihovi potomci še danes živijo tod. Tako mi je zaupal eden izmed njih, gospod Leon Bell iz Grahovega.

Pred sto leti pa so se na kmetijah v bližini nahajališč kvalitetne gline razmahnile tako imenovane poljske opekarne,  kot sezonska dopolnilna dejavnost in dodaten vir zaslužka. Največ opekarn je delovalo med obema vojnama.

cejglarnah Smo že pisali (1960 Podcerkev Razglednica;   1930 Podcerkev Škrbceva hiša;   1890 Cerknica Ronkotov kozolec), viri pa navajajo tudi druge cejgnce v okolici, kot na primer  pri Fari in na Škrabčem…

V opekarnah so izdelovali in žgali opeko. Opekarne so bile običajno v sklopu večjih kmetij, prvotno je celoten delovni proces potekal v enem prostoru, kasneje so prostora ločili. Sušilnica je bila namenjena oblikovanju in sušenju opeke,  morala je biti zračna, da se je opeka lahko dobro presušila. V opekarni pa so opeko žgali in skladiščili, zato je moral prostor dobro zadrževati toploto.

Za izdelavo opeke je bila potrebna kvalitetna ilovica, delovni proces pa je trajal več mesecev. Ilovico so izkopali, premetali in jo pustili prezimiti. Spomladi so jo izkopali, dolivali vode in pregnetli, ponavadi kar z nogami, da je nastala zmes (mort), primerna za obdelavo. Zmes so s konjsko, volovsko vprego ali kar s samokolnico zvozili v sušilnico. Tu so s posebnim orodjem ročno oblikovali izdelek. Zmes so naložili v lesen model (modelkneht), položen na popeskano leseno ploščo, da se ni prijemalo. Ploščo z modelom je delavec poprijel, dvignil v zrak in z njo udaril po trdni podlagi, da se je masa enakomerno porazdelila po modelu. Odvečno maso je porezal z lokom, ki je imel vpeto žico. Nato je model obrnil in opeko na dveh tankih ploščah odnesel na popeskana tla, kjer se je počasi sušila (pri prehitrem sušenju je opeka rada razpokala). Nato so jo preložili na lesene deske (štosana opeka).  Suho opeko so s samokolnicami zvozili do peči, kjer so jih naložili eno na drugo, brez stikanja, do vrha peči. Surovo opeko so prekrili z žgano opeko, da so preprečili vdor zraka. Peč so skozi tri ali štiri kurišča zakurili s hrastovimi in bukovimi drvmi,  na začetku s šibkim ognjem, nato pa vedno močneje, dokler ni bilo razbeljeno. Luknje v peči so postopoma zazidali, da ni vdiral mrzel zrak. Na vrhu je bila peč odprta. Tako so opeko žgali  sto ur, nato je en teden sledilo postopno ohlajanje.

Tehnologija priprave cementne opeke se je  razlikovala že  pri pripravi malte, pri Ronkotu pa so jo izdelovali  že strojno.  Kljub temu je bilo še veliko ročnega dela, pri čemer  je bila uporabna tudi ženska delovna sila.

___________________________________________________________

  • Delavke pred skladovnicami opeke, zložene enakomerno na lesene deske tako, da so zračni medprostori omogočali postopno sušenje na toplem zraku.
  • Delavke so preko poletnih oblačil nadele delovna oblačila – fjrtahe precej enotnega funkcionalnega izgleda, z izbočenimi žepi, pripravnimi za vse sorte šaro.
  • Ozadje nam ne razkrije lokacije fotografiranja, a obzorje za drevjem se mi zdi nekoliko oddaljeno, kar moti predstavo o tem, da je bil delovni obrat  prav v središču naselja.
  • Leva je Marija Dragolič – Mežnarčkova z Male gase. Po njenem mladostnem izgledu ocenjujem, da bi lahko bilo okrog leta 1938.
  • Marija je bila zaposlena od mladih nog. Že kot petnajstletno dekle se je zaposlila v gostilni M. Rom v Starem trgu. Od leta 1926 do  1930 je delala pri Adeli Werli  in pri trgovcu Lavrenčiču v Cerknici. Po vojni je od leta 1949 do 1954 delala v cerkniški zadrugi. Med njenimi zapisi nisem našla podatka o zaposlitvi v opekarni, zato je šlo najbrž za občasno sezonsko delo.

Slovarček:

  • mašina: stroj
  • cejglarne, cejgnce: opekarne
  • fjrtah: predpasnik
  • šara: ropotija

____________________________________________________________

Viri:

  • Srečko Dragolič
  • Marija Tomšič
  • Leon Bell
  • Hedžet,  Majer,  Železnik: Tisto malo, kar jih je še ostalo; raziskovalna naloga OŠ Ljubečna, marec 2006

Kraj: Cerknica
Datum: neznan
Avtor: neznan
Zbirka: Srečko Dragolič
Skenirano: 29. 12. 2010
Oblika: fotografija

Dopolnjeno 17. 4. 2016″

sp3marec 2016 –Skrajšan prispevek je bil objavljen v  17. številki Slivniških pogledov na strani 24.

Advertisements
One Comment leave one →
  1. marijaleskoveckunstek permalink
    17. 01. 2012 09:22

    Desna delavka ima oba žepa kar precej napolnjena, V žep (aržet) od predpasnika (firtaha) so navadno dale robček (facwlək).

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: