1960 Podcerkev – Razglednica

Ravno tam, kjer mejijo danske in podcerkavske  njive je stal fotograf. Nastal je posnetek vasi, kot se v skoraj nespremenjeni podobi kaže še danes. Na posnetku je na levem robu še viden del zgradb Jakopcove cajgunce, za potrebe katere so ilovico kopali v Jakopcovih jamah.

____________________________________________________________

Nečesa pa dandanes na teh njivah zagotovo ne vidimo več, kot še marsikje drugje ne. Na Poščitah so ostrnice polne še sušečega žita. To je, poleg krompirja in ostalih okopavin, predstavljalo osnovno prehrano prebivalcev Doline. Ob dobrih letinah so ga pridelali dovolj tudi za priboljške živinske prehrane.  Polja so bila posejana s pšenico, koruzo, ajdo (sorta »tjuršca« z bolj zelenim zrnjem), ovsem, ržjo, ječmenom in prosom, tako da raznih močnatih jedi, enolončnic in kruha ni primanjkovalo.

Za pokušino poglejmo še kaj so naše stare mame pripravljale iz  žit in kaš.  Dober začetek ali konec dneva je na sredini družinske lesene mize zaznamovala skleda zabeljenih žgancev in bela kava. Žganci so bili iz ajdove ali koruzne moke posebno dobri, če so jih po kuhanju vsaj še  uro pekli v pečici, da so dobili na površini tanko, krhko in okusno hrustljavo skorjico. Jedli so jih še z mlekom, kislim mlekom, jajcem na oko ali pa so na ostanek od prejšnjega dne ubili jajce in precvrli na maslu.

Dobri so bili tudi ajdovi štruklji, zabeljeni z maslenimi tropinicami. Poparjeno ajdovo moko je bilo potrebno pognesti z belo moko, dodati vzhajan kvas, testo razvaljati kot za svaljke in kuhane štrukeljčke zabeliti s tropinicami. Skuhali so tudi ječmenove žgance z dodatkom krompirja,  vendar so slednji veljali za najbolj grobe.

Brez koruzne moke tudi ni bilo pravega kosila, saj so poleg enolončnic pogosto jedli koruznjak oz. koruznjačo ali koruzni šmoren z marmelado. Zmešali so koruzno moko, jajce, domačo smetano, vlili v pekač in spekli. Veliko boljša je bila v družinah, ki so imele čebele, saj so si povrhu koruznjače lahko namazali domači med. Lažje večerje je zaznamoval koruzni ali ovseni močnik ali usuk, po katerem so morali otroci hitro v posteljo, saj bi drugače njihovi nenasitni želodčki prehitro zahtevali dodatni večerni priboljšek.

Veliko bolj nasiten je bil usukan močnik iz bele moke in jajc. V posodi so zmešali moko z jajci, nato testo sukali v dlaneh, da so dobili drobne svaljke, odvečno moko so presejali. Usukan močnik je bil najboljši kuhan na mleku, vendar so ga zaradi pomanjkanja kuhali v mešanici vode in mleka ali celo samo na vodi. To je bilo pomembno tudi za kosce, saj so raje hodili na delo na kmetije, kjer so močnik kuhali na mleku. Kadar je bila to samostojna jed, so pustili gosto in zabelili z maslom in drobtinicami, kadar pa je služila kot jušna zakuha, so jo dodali na precejeno ali gosto juho.  Večerjali tudi kaše, ki so bile najpogosteje prosene, skuhane na mleku z malo vode, le otrokom so jo radi tudi posladkali. Pa tudi  ješprenj je bil zelo pogosta jed, ponekod so ga cenili namesto nedeljske juhe in je veljal za “ta boljše”, posebno, če je v lonec stopil pujs.

Na koncu nam je ostalo kar še veliko dišečega o kruhu in sladkih dobrotah tistega preteglega časa. Pa naj to ostane tema za naslednjič.

____________________________________________________________

	Marsikomu poznana Grabnarjeva gostilna, kjer je pod mogočnimi kostanji zbrana nedeljska druščina in malce z zamudo se jim po makadamski cesti pridružuje še nekdo. Slabša izdelava razglednice nam ob povečavi onemogoča vsakršno prepoznavanje oseb.
	Razglednico je založil Ivan Antončič, trg. in gost. iz Podcerkve,  izdelal pa Foto Helios Ribnica.

Slovarček:

• cajgunce: opekarna
  
• Na Poščitah: ime njiv proti vasi Dane

____________________________________________________________

Viri:

• Anita Manfreda, Loška dolina in značilnosti kulinarike, 2010.

Kraj: Podcerkev
Datum: približno 1960
Avtor: Foto Helios Ribnica
Zbirka: Marija in Janez Antončič
Skenirano: 1. 2. 2011
Oblika: razglednica