1950 Stari trg – Polovnikov Janez z voli

“Skadulca imenujemo vbočeni del zemljišč ob istoimenskem hudourniku, ki izvira pod Markovim hribom oz. med Markovim in starotrškim hribčkom (starotrške ograde, ki so na žalost zaraščene), katerega ime je verjetno poznano najbližjim domačinom. Zemljišča, ki so že dvignjena proti Staremu trgu so Kolečke, v kartah piše Kolačnik.

Zanimivo je, da imajo Skadulco tudi v Vrhniki, prav tako ob istoimenskem hodurniki, ki ob deževju  izvira izpod  sklanatega previsa oz jame pod severozahodnimi nastavki Racne gore, ne vem pa točno do kam ta zemljišča sežejo.

Besede skadulca ali kakšne sorodne ni v SKKJ, možno pa beseda pomeni DOLino, ki jo je izDOLbla voda, skratka nekaj, kar je zDOLaj, nižje od drugega, kakršna ta področja tudi so, podobno kot Dula med Ulako in Nadleškim hribom. V našem narečju  knjižni DOL postane DUL in iz tega je izpeljana potem tudi Dula in Skadulca (knjižno bi to bili potem Dola in Skadolica). Po drugi strani pa se na primer v besedi Jermendol (del poti med vasjo Podgora in Babnim Poljem) ta koren DOL rabi  z o in ne z u. Kako je tukaj nastalo poimenovanje, ali so v Jermendolu lahko že jermene dali dol, saj je bilo nadaljevanje vožnje verjetno že lažje- teren se ne vzpenja več tako strmo?” (M. Ožbolt)

____________________________________________________________

Živina pri hiši

Dandanes si dela na kmetiji res ne znamo več predstavljati brez sodobnih traktorjev in priključkov. Takšni, nekdaj vsakdanji prizori na poti, poljih in gozdovih, danes ostajajo le še v spominih babic in dedkov, ki se še spomnijo, kako pomembna je bila živina pri hiši.

Poleg oskrbe kmetije z mlekom in telički, so bile krave tudi tista delovna sila, ki je opravila večino vlečnih del. V veliko pomoč in okrepitev so kar se da hitro postali  izbrani kastrirani junčki, ki so preraščali v mlade vole. Vsakoletni živinjski sejmi so bili najboljša kmetova priložnost za prodajo dobro spitanih 500 ali več kilogramskih volov. Prodaja je prinesla gotov dohodek za kmetijo, vendar so velike družine potrebovale  vsaj občasno tudi meso  in kakšen kos ustrojene kože, s katero so odšli do čevljarja.

Šele po prvi svetovni vojni so začeli v redkih hlevih  dodajati tudi konje. Vzreja konj se je v začetku težje uveljavila predvsem zaradi večjih stroškov, saj so močni konji  potrebovali več dobre krme in kmet je od njih imel le enojno korist.

Vzrejo živine je spremljala tudi paša na skupni vaški gmajni, za katero je skrbel črednik. Bil je to navadno odslužen starejši vojak brez družine, ki si je ob pomoči enega do dveh poganjačev velike črede tako priskrbel zaslužek za preživljanje. Jutranje trobljenje je oznanjalo zbiranje črede krav, telic, juncev, njihovo preštevanje pred odhodom. Čreda je krenila po, s kamni obdani, tudi osem metrov široki poti. Hiša, ki je imela živino v čredi, je skrbela za svoj določeni del poti in imela črednika en dan na hrani. Čreda se je dnevno napajala v bližnjem potoku ali pa so vaščani v gmajnah izdelali lokve za zadrževanje vode. Paša je tako vsak dan potekala od sv. Jurija do sv. Martina vse dokler se niso po izglasovanju začele gmajne deliti. Stari očetje so dejali: “No, do sedaj nismo mogli vzdrževati črednika, sedaj bomo pa vsak svojega!” Razdeljene gmajne so porajale različne interese kmetov, med katerimi so si nekateri  svoj delež očistili kamenja in zaraslega grmičevja in nastajale so ograde.

____________________________________________________________

	Vola iz Polovnikovega hleva sta dvojčka. Res sta enake rasti in izgleda, le odtenek barve njune dlake se malce razlikuje. Videti je, da je gospodar dobro skrbel za svojo živino. Gladka in sijoča dlaka je odraz rednega česanja s krtačo in štriglom, ter seveda dobre krme. Dvojčka sta svojo predanost gospodarja vrsto let vračala z izjemnim razumom in ubogljivostjo.Za živinsko vprego so značilni leseni jermički, ki jih imata vola nameščena okoli vratu. Z opustitvijo živinske vprege so jermički ostali le še eden izmed okrasnih predmetov pred marsikaterem gospodarskim poslopjem.
	Polovnikov Janez je tajsәl naloži s hlodovino. Na pod je navalil klade, na katerih je še nekaj krajših hlodov in nazadnje vrhovi. Zdi se mi, da sta prva in zadnja prema brez stranskih ročic. Hlodovina je nekajkrat povezana s kjәtno, spredaj je v klade zabit kausәl,  zadnji del je porajklan. Na vrhu voza je zapičen cepin- obvezen pripomoček v gozdu pri vleki in natovarjanju lesa.
	Zadnja stran fotografije hrani kar nekaj podatkov, vendar se je ob ugotavljanju nastanka porajalo vprašanje letnice zapisa.

Slovarček:

• jermički: oprema živinske vprege
• tajsәl: leseni voz z okovanimi kolesi
  
• vrhovi: vrhnji del debla
  
• prema:  prečni prednji ali zadnji del voza
• ročice:  leseni količki ob strani preme
  
• kjәtna: veriga
• kausәl: krajša, močnejša veriga
• porajklan: povezan, vez pa je napeta s pomočjo porajkla, daljše prožne palice

____________________________________________________________

Viri:

• Marija Mlakar
• Milena Ožbolt
• Stanislav Hace

Kraj: Stari trg
Datum:1950
Avtor:neznan
Zbirka: Marija Mlakar
Skenirano: 19. 3. 2012
Oblika: fotografija