1968 Dobec – Z voli po vodo
Danes se nam zdi samoumevno, da do vode za vsakdanjo rabo pridemo brez najmanjšega truda. Še nedolgo tega pa temu ni bilo tako. Vaščani Dobca so vozili vodo od studenca Lurške matere Božje na svoje domove. Možakarja sta v zasneženi zimi zapregla vola, na voz naložila večje posode in šla po vodo h koritu, da bi bila nujna zaloga pri hiši vsaj za nekaj časa. Še prej pa je bilo treba za silo očistiti pot do korita. Nadvse zamudno opravilo. Le nad kakovostjo vode se Dobčani niso moglii pritoževati.
Pod cerkvijo sv. Lenarta, poleg kapelice Lurške matere božje, stoji vodno korito, v katerega priteka čista voda iz izvira. Kapelica in korito sta bila zgrajena leta 1904, ko je po neštetih pisnih prošnjah Dobčanov, avstrijska vojska končno izplačala odškodnino za sitnosti, ki so jih povzročali vojaški manevri na bližnjem Pretržju.
Ljudsko izročilo pravi, da voda iz tega izvira vsebuje zlato in je zdravilna, ker priteka skozi zemeljske plasti, bogate z zlatom. Do izgradnje korita so Dobčani za pitje, napajanje živine in pranje uporabljali vodo iz Lokev, le nekaj deset metrov naprej od korita. Lokev so vaščani naredili okoli leta 1840. Tudi Lokev se je polnila s čisto vodo, ki je občasno pritekala iz manjših izvirov v bregu.
Zaradi ugodne sestave tal je v Menišiji največ čistih stalnih izvirov. Ljudje jih že stoletja uporabljajo za pitje, o vrednosti in pomenu nekaterih izvirov pa še živijo zgodbe v ljudskem izročilu. Tako lahko naletimo na različne zgodbe o izvoru imen “Žegnan studenec” in “Sladka voda” na Otavskem. O izviru Beč v Bezuljaku pravijo, da so ga nekoč posebej cenili romarji z golšo. Tudi o vodi iz Brejnic krožijo legende o zdravilnih učinkih.
Tale ni čisto iz Dobca, je pa iz današnjih dni in povsem resnična. To lahko potrdijo vsi, ki so bili zraven. Ob nekem praznovanju je gostoljubna gospodinja med raznoterimi dobrotami gostom ponudila tudi čisto studenčnico iz Iške. V poletni pripeki je bila še posebej dobra. Vrli Janez, ki je gostiteljico oskrbel z znatno količino bistre vode, je zatrjeval, da se mu je povrnilo odlično zdravje, odkar pije samo izvirsko vodo. In ne le to, vsi prisotni so videli na lastne oči in vedo povedati, da je Janez tisti dan pil samo studenčnico in je bil res dobre volje, na vrhuncu praznovanja pa celo čedalje bolj razposajen in glasen. Vendar na temelju enega samega primera ne gre sklepati, ali vodi iz Iške morda ne pritičejo dobrohotni učinki, ki jih modrost sicer pripisuje vinu.
Z voli sta šla po vodo Podlipč France in Oglarjev Jožek. “Slika je večen dokaz za poznejše rodove, da bodo vedeli, kako smo se nekoč preživljali.” Tako je pod sliko zapisal Franc Kranjc.Viri:
- Fani Jernejčič
- http://www.nkr-novice.si/pdf/e_regija/ekoregija_6-7.pdf
Kraj: Dobec
Datum: 1968
Avtor: neznan
Zbirka: Fani Jernejčič
Skenirano: 20. 9. 2012
Oblika: fotografija natisnjena na navaden papir
RSS - Posts
O zdravilnosti studenčnic še ena:
Možakar v poznejših letih je imel težave s stolico. Odšel je k najboljšemu in najbolj znanemu zdravniku tistega časa k dr. Stanku Pušenjaku, ter mu potožil o svoji težavi.
Doktor mu je dal zelo koristen nasvet. Vsako jutro vstani zelo zgodaj. Prvo kar moraš storiti je, da odideš do studenca tam čez čez Minge. Ne smeš je prinesti s seboj, da bi jo doma pil, le vsako jutro moraš tja, ter jo piti direktno iz izvira. Če imaš potrebo po tem, da bi šel na veliko potrebo ne smeš, dokler ne popiješ prvih požirkov.
Prve dni se ni dogodilo nič posebnega, a po parih dneh je imel možak že hude težave, saj ga je na blato pritsnilo veliko prej, kot je prišel do studenca.
Pa se je ponovno odpravil do doktorja in ga povprašal, ali sme na potrebo prej kot pride do studenca in pije. ”No, si videl, da voda pomaga in ne rabiš nobenih zdravil!”