1976 Cerknica – Zasnežena Mala gasa
Tega leta je bilo ogromno snega. Posebno velika pošiljka le-tega je bila v marcu mesecu. Močno je začelo snežiti že v ponedeljek 8. marca. Spominjam se, da smo v tovarni v Novi vasi na Blokah po drugi uri popoldne priredili proslavo ob dnevu žena. Ker se tega dne na delo nisem pripeljal s svojim avtomobilom, me je po proslavi sodelavec peljal z njegivim plavim fičkotom v Cerknico. Nekaj sva še popila v lokalu v pritličju Žumrove hiše, potem pa je moral sodelavec hitro nazaj, saj je močno snežilo. Kaj snežilo, rjuhe so padale!
Snežna odeja je bila v torek zjutraj debela že 65 centimetrov. V službo nisem mogel, saj poti še niso bile splužene. Kasneje sem dobil sporočilo, da se nikjer v tovarni tega dne ni delalo, saj delavci niso mogli na delo.
Sneženje se je nadaljevalo še cel torek, tako, da je bila debelina snežne odeje v sredo zjutraj že 125 centimetrov. Tudi v sredo se ni delalo v tovarni, kjer sem bil zaposlen.
Snega je bilo toliko, da se po cerkniških klancih ni bilo mogoče sankati.
Mala gasa je bila neprehodna. V sredo pa ni več snežilo. Ker takrat še ni bilo toliko opreme za pluženje snega, kot danes, sva s svakom začela kidati sneg na Mali gasi od naše hiše do Rutarjevega mlina, kjer pa je bilo že za silo spluženo, tako, da sva se v četrtek nekako peljala v službo.
Tudi kidanje snega je bilo težko, saj skoraj ni bilo prostora, kamor bi se ga odmetavalo.
Iz podatkov, ki so mi dosegljivi, je videti, da je snežna odeja po tem sneženju 12. aprila.
Štefan je fotografiral Malo gaso od križišča pri mostu tako, da je videti v sredini Šemičevo hišo, desno od nje je na drugi strani gase Kramarjeva hiša in čisto na desni strani se vidi del Martinove hiše. Na levi strani pa se vidi vhod na zasneženo Levštkovo dvorišče.
Kraj: Cerknica
Datum: 1976
Avtor: Štefan Bogovčič
Zbirka: Zlatko Bogovčič
Skenirano: 23. 5. 2012
Oblika: negativ 6×6
RSS - Posts
Sankanja na Mali gasi se zagotovo dobro spomnimo. Danes bi bilo to praktično nemogoče, ker je preveč prometa. Takrat pa se je dalo sankati podnevi ter v večernih urah, po temi. Prometa je bilo zelo malo, ker pa je Mala gasa dokaj strma, so se jo avtomobili kar malo izogibali in so raje uporabljali druge bolj položne ceste, da so prišli na drugi konec. Klance so takrat večinoma posipali samo s peskom, kasneje pa so mešali tudi sol. Preden so uvedli posipalce na tovornjake, so se ceste posipale ročno, tako da se je z lopato metalo pesek direktno iz kesona. Otroci smo dostikrat prosili komunalce da Male gase ne posujejo. Seveda nas niso smeli uslišati, so pa kdaj posipanje izvedli čisto nazadnje, da smo se lahko še malo posankali preden je prišel pesek na cestišče. Ko pa je bila cesta posuta smo hiteli odstranjevati pesek, tako da smo ga s sankami počes mi “splužili” dol. Jalovo početje, po tem niso sanke več lepo tekle.
Se pa po zasneženi Mali gasi nisem spuščal samo s sankami. Nekoč sem se po njej peljal s traktrojem in pripeto ciserno za gnojevko, polno seveda. Od Štalce pa do Šemičevega ovinka je šlo lepo, ko pa sem se peljal skozi ovinek so traktorske gume zdrsnile (so zgubele grif) in začelo se je sankanje s traktrojem in cisterno, ki se je nadaljevalo čez glavno cesto in se je ustavilo tik pred Bokalovo hišo. Vse je šlo tako hitro, da ni bilo časa premišljati o kakšnem ukrepanju ali reševanju situacije. Kaj bi se lahko zgodilo pa je prišlo kasneje za mano. Od takrat naprej samo z verigami ali pa okoli.
Sankanje na Mali gasi ni bilo varno. Na ovinku je bilo vedno kaksno presenecenje. Ce ne kaksen avto pa policaji. Pod Kaplanijo je bil klanec veliko bolj pregleden in ce je prihajala policija, so ze od spodaj kricali da smo se zgoraj razbezali, dokler niso sli mimo.