Skip to content

1939 Vrhnika- Mlin in žaga

7. 03. 2013

121115739Fotograf se moral kar precej oddaljiti, da je v posnetek ujel dobršen del Janežičeve domačije z mlinom, žago in na razrez čakajočimi hlodi. Na njih stoji gospa Ana Janežič, takrat verjetno že poročena Tomec. Ozadje zapolnjuje rahlo zasneženo pobočje Racne gore, iz katerega silijo slabo vidne razmejitve ograd z zelenim plotom in cesta, ki se vzpenja proti že zaraslemu vrhu.

Mlinar Andrej Janežič je ob začetku prve svetovne vojne moral vstopiti v vojaške vrste in domačijo z mlinom in žago prepustil ženi Ivani. Njegove vrnitve družina ni dočakala, saj je leta 1916 ob rojstvu najmlajše Ane ostal pogrešan na bojiščih Albanije.

Vsakdanja kmečka, mlinarska in žagarska opravila so klicala veliko rok, zato so brez premišljanja za delo morali poprijeti tudi vsi otroci, tudi najmlajši, večkrat namesto igre med vrstniki. Gospa Ana Tomec še danes pri njenih 96- ih letih ne more pozabiti, ko so z vrstniki kozo bili (otroška igra), pa jo je s konca dvorišča poklicala mama: “Žajmanje skladat!”  Zapustiti je morala družbo in igro ter doma zložit ves kup narezanih odrezkov.

V hlevu so redili dve kravi, dva konja, vzredili šest prašičev, od katerih je mama štiri prodala, dva sta pa le morala ostati za družino. Tudi plemenska svinja je bila nekaj časa v svinjaku, vendar to delo je postalo obremenjujoče in so jo oddali.
121115739-001V spodnjih prostorih te velike Janeževe stanovanjske zgradbe so se vrtela štiri mlinska kolesa: za koruzo, oblodo (otrobi), ter črno in belo moko.

V neposredni bližini je stala tudi ločena stavba na stebrih, kjer so stale stope za phanje prosene in ječmenove kaše.

Glavno besedo v mlinu je imela mama Ivana. Stranke mletja niso plačevale z denarjem. Mama Ivana si je za poplačilo vzela merico moke. Ko jo je zaslužila dovolj, je z njo napolnila mentrgo, ki je stala pod vežnimi stopnicami in iz nje zamesila toliko hlebčkov, da so pri vzhajanju v peharjih zapolnili celo družinsko hrastovo mizo. Po peki v krušni peči pa jih je bila polna stalaža (regal) v špajzu (shrambi). Kajle (kosa) kruha je bil deležen vsak, ki je v mlin pripeljal žito. Najpogosteje ga je pekla iz mešanice pšenične in ječmenove moke. Belega so imeli le ob velikih praznikih. Krofe so naredili v pustnih dneh, rozinove, rožičeve ter orehove potice pa za veliko noč.
Nekaj žita je dozorelo še na domačih njivah in ob žetvi je vsaka žanjica domov odnesla manjši hlebček kruha.

121115739-002Močan pretok Obrha je dovoljeval neprestano delovanje žage.  Vodenje žage je že v mladosti prevzel odraščajoči sin Andrej.

Za veliko pomembnih del na domačiji je še vedno skrbela mama Ivana. Pri domačih zidarjih se je dogovorila za zidavo jezu, kateri še vedno kljubuje vodi Obrha. Med hišo in žago je stal  most, po katerem so pogosto vozili tudi Kotarji (del vasi), zato je bil potreben obnove. Poskrbela je tudi za to in v zameno pri delu je dobila del gozda, iz katerega je dala posekati les za popravilo mostu.

Ob koncu vojne je od Janežičeve domačije ostalo le pogorišče, iz katerega je bila obnovljena le hiša. Na njenem mestu in bližnjem vodnem področju si je Zavod za ribištvo Slovenije osnoval ribogojnico  za domorodne salmonidne vrste rib.

Viri:

  • Ana Tomec

Kraj:Vrhnika
Datum:1939
Avtor:Lojze Tomec
Zbirka: Andreja Tomec
Skenirano: 15. 11. 2012
Oblika: fotografija

Prispevek je bil objavljen v oktobrski številki 2017 glasila Obrh na strani 42.

Advertisements

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: