Skip to content

1898 Dunaj – Sisi

19. 06. 2013

Umetnik je na slikah upodobil Elizabeto Bavarsko (nemško: Elizabeth Amalie Eugenie, Herzogin in Bayern), avstrijsko cesarico in madžarsko kraljico, soprogo cesarja Franca Jožefa I., ki se je rodila 24. decembra 1837 v Münchnu in umrla 10. septembra 1898 v Ženevi, na mrtvaškem odru.

Verjetno se večina nas najbolj spomni Sisi iz istoimenskega filma, kjer jo je upodobila Romy Schneider. Vendar pa le ni bilo vse tako rožnato in romantično kot v filmu. Sisi se je s Francem Jožefom omožila 1854. leta in mu rodila štiri otroke. Franc Jožef je imel veliko dela, njegova mati Zofija pa se je zelo rada vtikala povsod, prevzela je tudi nadzor nad otroci, ki jih je Sisi po moževem posredovanju sicer dobila nazaj, vendar jo je to in nenehni prepiri s taščo popolnoma uničilo. Ker je bil železniški promet že precej razvit in ker je imela vso moževo podporo, je začela potovati. Tako je usodnega leta v Ženevi nakupovala darila za svoje vnuke. Opoldan sta s spremljevalko odšli iz hotela proti pristanišču. Na poti do tja je proti njima planil Luigi Lucheni in jo v srce zabodel s pilo. Umrla je približno po eni uri.

Pokopali so jo v skladu s tradicijo habsburške monarhije, v cesarski grobnici pod Kapucinsko cerkvijo na Dunaju.

Na Franca Jožefa je cesaričina smrt zelo vplivala. Ko je izvedel novico, je odrevenel in se nekaj trenutkov zatem sesedel v naslonjač in vzdihnil: »Nič na tem svetu mi torej ne bo prihranjeno.« In nato je še zamrmral: »Nihče ne ve, kako sva se ljubila.«

Ob cesaričini smrti so med prvimi izrekli sožalje papež Leon XIII., nemški cesar Viljem, ruski car in carica, italijanski kralj in še mnogi drugi.

19. septembra 1898 je bila v Cerknici ob 8. uri zjutraj črna maša zadušnica za pokojno cesarico. Maše so se udeležili vsi rakovški šolarji. Tja so odšli
paroma s svojo zastavo, ovito s črnim tulom. Potem je bil prost dan. Nad šolskim poslopjem je bila v znak velike žalosti osem dni razobešena črna zastava.

130516875-001

»Mojim narodom!

Največja, najgrozovitejša nesreča je zadela Mene in Mojo hišo.

Moje žene, krasu Mojega prestola, zveste družice, ki Mi je bila v najtežjih urah Mojega življenja tolažba in zaslomba, s katero sem več izgubil, nego Mi je možno izreči — ni več. Strahovita usoda Jo je ugrabila Meni in Mojim narodom.

Morilčeva roka, orodje brezumnega fanatizma, ki si je postavil za smoter, uničiti obstoječi družbeni red, se je vzdignila zoper najplemenitejšo izmed žena ter v slepem, neomejenem sovraštvu zadela srce, ki ni poznalo nobenega sovraštva ter je bilo samo za dobro.

V brezmejni bolesti, ki pretresa Mene in Mojo hišo vpričo nezaslišanega čina, o katerem se zgraža vesoljni omikani svet, seza v prvi vrsti glas Mojih Ijubljenih narodov lajšaje k Mojemu srcu. Ponižno se klanjajoč božji volji, ki Mi je usodila toliko in tako nedoumno nesrečo, moram Previdnosti izrekati zahvalo za neprecenljivi zaklad, ki Mi je ostal, za ljubezen in zvestobo milijonov, ki ob uri trpljenja obdajajo Mene in Moje.

V tisoč znamenjih, iz bližnjih in daljnih krajev, iz visokih in nizkih krogov, se je izražala bolest in žalost za pokojno cesarico in kraljico. V ginljivem soglasju se razlega tožba vseh o neizmerni izgubi kot zvesti odmev tega, kar preveva Mojo dušo.

Kakor Mi spomin Moje iskreno ljubljene soproge ostane svet do poslednje ure, tako Ji je postavljen v hvaležnosti in češčenju Mojih narodov neminljiv spomenik za vse čase.

Iz dna Svojega, od žalosti potrtega srca Se zahvaljujem vsem za to novo poroštvo preudanega sočutja.

Ako morajo tudi utihniti slavnosti glasovi, ki bi se imeli razlegati to leto, vender Mi ostane spomin na brezštevilne dokaze udanosti in gorkega sočutja najdragocenejši dar, ki sem ga mogel prejeti.

Skupnost naše bolesti ovija novo, presrčno vez okoli prestola in domovine. Iz neizpremenljive ljubezni Svojih narodov ne zajemam samo ojačenega čuta dolžnosti, vztrajati na določenem Mi poslanstvu, ampak tudi upanje, da se Mi to posreči.

Molim k Vsemogočnemu, ki Mi je poslal toliko nadlogo, naj Mi da še moči, izpolniti ono, k čemur sem poklican. Molim, naj blagoslovi in razsvetli Moje narode, da najdejo pot ljubezni in sloge, ki naj jih osreči in oblaži.

V Schönbrunnu, 16. dne septembra 1898.

Franc Jožef s. r.«

130516875-002Pri starosti 13 let je nadvojvoda Franc začel svojo kariero kot polkovnik v avstrijski vojski. Od tedaj dalje je bila njegova oprava v vojaškem slogu in je do konca svojega življenja nosil uniformo mlajšega častnika. Tu je s svojimi vojaškimi tovariši pred belo krsto svoje drage žene.

130516879-001Ob krsti pokojne cesarice stoji častna straža različnih rodov avstro-ogrske vojske. Veliko je sveč, pogrešam pa rože.

Sliki je založil Franz Plank z Dunja. Bil je sin Antona Planka, ki je svoje podjetje na Dunaju ustanovil leta 1850. Svojim strankam še dan danes nudijo raznovrstne slike, okvirje, umetniške tiske in dodatke.

Viri:


Kraj: Dunaj
Datum: 1898
Avtor:
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 14. 5. 2013
Oblika: dve reprodukciji

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: