1937 Dolenje Otave – Žegnanje

Žegnanje je cerkveni praznik, ko farani praznujejo obletnico posvečenja cerkve ali praznovanje farnega patrona ali kakšnega drugega svetnika. Po slovenskih cerkvenih običajih, imajo lahko v nekaterih farah tudi več žegnanj. V Gorenjih Otavah je podružnična cerkev svetega Andreja, apostola in spada pod župnijo Sveti Vid. Ta cerkev je bogoslužje nudila, in jo še vedno, tudi prebivalcem Dolenjih Otav. Sveti Andrej goduje 30. novembra, vendar “Otavci” praviloma prirejajo žegnanje dvakrat letno. Prvo nedeljo po 29. juniju, ko godujeta sv. Peter in sv. Pavel, imajo veliko žegnanje, prvo nedeljo po 8. septembru, ko je praznik Mala Maša, pa malo žegnanje. To je bil praznik, ko so se domači, sosedje ter ostali vaščani obiskali in se skupno pogostili in poveselili.

Naša slika prikazuje družino Likarjevih, ki se je zbrala na malem žegnanju. To sklepamo po tem, ker so štanti kozolca polni obdetega sena, na štantu v ozadju na levi strani pa je obdet fižol, ki dozori v septembru. V ozadju je tipični kozolec, ki je bilo nepogrešljivo poslopje vsake kmetije. Na njegovih štantih se je obdevalo in tako dosuševalo seno, predvsem detelja. Pod kozolec se je spravljalo razno kmečko orodje in vozove. Na podstreho pa se je spravljalo suho seno. Poleg opisanega pa je v poletnih časih lahko nudil streho tudi za različna družinska praznovanja, veselice in drugačna druženja. Kot se za praznik spodobi, so ljudje na sliki oblečeni pražnje. Imajo harmonikarja, ženske v belih predpasnikih pa so skrbele za postrežbo. Vse je videti zelo svečano, kajti na tak praznik se je v tistih časih pošteno jedlo, pilo in veselilo.

Med pripravljanjem prispveka, sem nekega nedeljskega dne obiskal Dolenje Otave. Na veliko presenečenje in še večje veselje sem ugotovil, da Zgoncov kozolec, ta, ki je na sliki, še vedno stoji. Malo je predelan, vendar je po obliki in izdelavi še vedno ravno tak. Sem pa v šali slišal, da so imeli “Otavci” obe žegnanji na poletni čas zato, ker takrat je toplo in so se lahko konkretno poveselili. Če bi imeli žegnanje 30. novembra, ob godu njihovega patrona, bi jih zeblo in ne bi bilo tako lušno.

Od leve proti desni zgoraj:

• neprepoznan,
• neprepoznana,
• Neža Strle, poročena Korošec.

Od leve proti desni spodaj:

• neprepoznan, v naročju pestuje psa,
• Ivanka Likar, poročena De Biasi,
• v ozadju sta na štantu stojita dva fantiča, levi je France Korošec in Dolenjih Otav, desni je neprepoznan.

Harmonikaš na “frajtonarci” je Jože Likar. To je bila stara slovenska harmonika, ki je imela tipke v drugačnem vrstnem redu kot novejše frajtonarice in je bila težka za igranje. Likarjevi fantje in dekleta so si jo podajali iz roda v rod in nanjo vsi igrali. Dosti lepih pesmi je bilo zaigrano z njo doma in po bližnjih vaških gostilnah. Likarjevi so bili vsi glasbeno zelo nadarjeni. O njih so rekli, da če jim daš v roke grablje, tudi te lahko igrajo.

Od leve proti desni zgoraj:

• neprepoznan,
• Janez, Kovačev iz Dolenjih Otav,
• Zvonko Strle, v rokah ga drži njegov oče Anton Strle, striček.

Od leve proti desni spodaj:

• Francka Likar,
• Andrej Likar.

Angela Strle in Ančka Zalar, oblečeni sta v bele predpasnike in sta skrbeli za postrežbo.