1930 Rakek – Okvara avtobusa

Kljub temu, da je lep sončen dan, se po umazanji na avtobusu vidi, da je vozil po mokri in blatni makadamski cesti. Lahko, da je prav to vzrok za okvaro, kajti bencinski motor, kakršnega je ta avtobus imel, ni bil prijatelj z vlago in umazanijo. Kaj hitro se je lahko zgodilo, da je vlaga prišla v razdelilno kapo ali kable svečk, preprečila preskok iskre na svečki, pa je motor “crknil”.

Leopold Turšič, avtopodjetnik iz Cerknice je bil lastnik avtobusa s slike in ga je kupil leta 1929. Skupaj z Josipom Meletom, ključavničarskim mojstrom iz Cerknice, je leta 1933 ustanovil podjetje “NOTRANJSKA AVTODRUŽBA: TURŠIČ IN DRUG V CERKNICI”. “Tvrdka” kot so podjetju včasih rekli, je imela sedež v Meletovi hiši v Cerknici. Prve prevoze potnikov so opravljali po obstoječi liniji prav tega avtobusa, zato lahko rečemo, da je to eden prvih avtobusov z redno linijo v naših koncih. V kasnejših letih se je podjetje razširilo. Povečalo se je število avtobusov in prevozov, poleg potnikov pa so začeli voziti še pošto.

S spričevalom o preizkušnji, z datumom 20. 6. 1929, je vozilo dobilo dovoljenje za vožnjo v javnem prometu. Iz tega dokumenta vidimo, da gre za avtobus A.F.N. Mühlau oziroma Austro-Fiat, izdelan v Avstriji. Sprva je imel registrsko tablico 16-8-280, v letu 1929 pa je dobil registrsko številko 2 1457.

Iz napol izbrisanega napisa nad prednjim vetrobranskim steklom lesene karoserije je razvidno, da je avtobus vozil na relaciji Rakek – Stari trg. Na strehi je nameščen prtljažnik za prtljago in ostale predmete potnikov.

Škoda, da ne vidimo notranjosti. Si jo pa lahko kar predstavljamo. Klopi, najbrž lesene z malo udobja, pa še to udobje se je z vožnjo po slabih poteh zgubljalo. Hrupno tudi, saj je bila karoserija pritrjena neposredno na podvozje oziroma “šasijo” in se je zvok motorja in pogonov prenašal v notranjost potniškega prostora. No, s svetlobo pa ni bilo problema, ker so okna kar velika. Zgornji dve tretjini vetrobranskega stekla se je lahko odprlo od spodaj navzven, s čimer se je po potrebi zračila ali hladila notranjost. Za vzmetenje so skrbele listnate vzmeti, brez amortizerjev, kar pa ni preveč pomagalo pri blažitvi učinkov slabe ceste. Me pa zanima, kako se je počutil šofer avtobusa, ko je vozil v dežju ali sneženju, ker brisalcev na vetrobranskih steklih ne vidim in jih avtobus najbrž sploh nima.

Neprepoznani je kljub težavam nasmejan. Mislim, da točno ve kaj dela, ker je bil takih pripetljajev zagotovo vajen. V tistih časih, pa tudi še kasneje, so bili šoferji tudi mehaniki, avtokleparji, “šlosarji” …, pri tem avtobusu najbrž tudi “tišlarji”, saj je dobršen del karoserije narejen iz lesa. Nič jih ni ustavilo, skoraj vse so znali popraviti. Nekoč mi je nekdo rekel: “Tastari mehaniki so bili tako sigurni, da bi jim komot dal v popravilo tud’ zlato urco!” Pa ni bil daleč od resnice.

Ta avtobus je imel električni zaganjalnik, vendar ga Pepko ročno “kurbla”, ker sta najbrž že izpraznila akumulator.

Registrska tablica je dimenzije 33 X 14 cm, v uporabi je bila v obdobju od 1929 do 1941. Prva tretjina je svetlo modre barve. Na tem delu je vtisnjena rdeča številka 2, ki je oznaka za Dravsko banovino, kamor smo v Kraljevini Jugoslaviji takrat spadali. Ob njej je pečat nadležne banovine (1 mesto Beograd, 2 Dravska banovina, 3 Savska banovina, 4 Vrbaska banovina, 5 Primorska banovina, 6 Drinska banovina, 7 Zetska banovina, 8 Dunavska banovina, 9 Moravska banovina in 10 Vardarska banovina).

Ker je bilo to potniško vozilo, je bila druga tretjina tablice bele barve s črnimi številkami (pri tovornih vozilih je bilo to ravno obratno). Pod številko banovine je v rdeči barvi napisana letnica registracije, parna letnica spodaj, neparna letnica pa nad številko banovine. Iz tega sledi, da je ta avtobus registriran na parno leto.

Pri pripravi tega prispevka je bilo zanimivo to, da mi je sliko dal Srečo Ilenič z Rakeka, ki pa o njej ni vedel kaj dosti, tudi tega ne, kako se je znašla med slikami njegovega očeta Antona Ileniča. Nato sem prišel do imena Josip Mele, iz Cerknice. Anton Ilenič in Mele Josip sta bila v žlahti, zato slika pri Ileničevih. Ko pa sem s sliko prišel do Joži Mele iz Cerknice, se je zadeva odprla.

Pri Meletovih sem najprej zvedel, da je bil tudi Pepko Turšič s slike sorodnik Meletovih. V nadaljevanju sem pri njih dobil vse potrebne podatke in materialne vire, da sem lahko prispevek pripeljal do take oblike, kot ga vidite. Pisci prispevkov na Starih slikah se največkrat zanašamo na ustne vire in ne toliko na pisne, toda tu je prevladoval pisni vir, saj ima Joži Mele skrbno spravljeno vso dokumentacijo in slike o tej dejavnosti.