1963 Begunje – Muhoborec
14. 05. 2014
Vem, kaj Slavko dela. Predno si je mama omislila lastno kmetijo, je vsako leto med počitnicami vzela dopust in šla k našim dol. Je rekla, da gre domov. Tam je svojim sestram in še vsem ostalim, ki so jo vprašali ali pa tudi ne, pomagala delati na njivah, ker se je v tistih časih, ko je ta slika nastala in še kasneje, še vse delalo na roke. Mami je bilo delo na kmetiji hobi. Tudi jaz sem šla rada z njo, ker so mi tam “vse v rit vtaknili”. Ata je imel pa cel mesec mir.
Neko poletje smo spravljali seno pri stricu. Nalagali so ga na prav tak voz. Nebo je bilo jasno, brez oblačka, ampak jaz sem imela šest let in s seboj dežnik, ker se nikoli ne ve. Ampak se ni vedelo samo zato, ker je bil dežnik nov. Ko je bil voz že skoraj do vrha naložen, sem si zaželela, da bi se peljala na senu. Stric me je vrgel gor in mi v kleni dolenjščini naročil: “Pa ne smeš biti na robu voza, ker boš padla dol, ko bo konj potegnil!” Konju je bilo ime Cveto.Ne vem, zakaj sem jaz ta rob dojela po svoje, ampak zame je to pomenilo sprednji rob voza. Tako sem se postavila na skrajni zadnji del in ko je Cveto potegnil, sem zgrmela z voza kot vreča slame. Tako sem je naučila svojih prvih osnov fizike. Na poti domov sem sedela na senu, sredi voza. Tam nisem imela več kam pasti. So me pa po glavi teple veje dreves, ki so rastla ob poti.
Na sliki je Slavko Baraga z Rakeka. Njegova mama je Susmanova iz Begunj in očitno sta tudi ona dva hodila domov pomagat. Pri spravilu sena s(m)o otroci, ki še nismo bili pripravni za nobeno drugo delo, dobili v roke leskovo vejo in od živine odganjali obade in muhe. To dela tudi Slavko. Da pa mu sonce ne bi preveč nagajalo, je dobil še klobuk.Oblečen je v fantovsko poletno uniformo tistega časa: srajco z zavihanimi rokavi, ker jih s kratkimi ni bilo, pa kratke hlače z naramnicama, ki sta spredaj povezani s prečnim trakom, da ne padata z ramen. Če sta bili kljub temu predolgi, smo jih še prekrižali na hrbtu.
Kraj: Begunje
Datum: 1963
Avtor: neznan
Zbirka: Janez Žnidaršič
Skenirano: 12. 1. 2013
Oblika: fotografija
4 komentarji
leave one →
RSS - Posts
Tudi jaz, ki sem bila najmlajši otrok, sem imela tako delo. Za tlačit seno na vozu sem bila premajhna, pravzaprav prelahka, za grabit za vozom pa tudi.Ampak to delo ni bilo tako enostavno. Muhe in brenclji so šli tudi name, ki sem stala pri živini in vedno sem bila jaz kriva, če so se voli premikali.No, tudi jaz sem enkrat padla z voza. Bila sem malo večja in sem tlačila seno. Ata nas je vedno opozoril, kadar je prepeljal voz, vendar nisem bila dovolj pozorna in ravno tako sem bila na zadnjem delu voza. In “toong” na glavo. Potem sem bila jasno še kregana, zakaj ne poslušam. Spomnim se, da je bilo to v “Šroki njivi”. 🙂
Fino, da nisem sama, ki je z voza zgrmela dol na glavo. Le da je bilo deset let prej, vozili so Točkovi konji, na vozu pa so bile ostrnice z deteljo vred in zgodilo se je onstran vode v Podcerkvi… menda nekaj časa nisem vedela zase, kar je mamo na smrt prestrašilo, kajpada. Ampak očitnih posledic ni bilo.:)