1940 Unec – Z vozom in konjem po seno
Takšna, le povečana fotografija v okvirju, je visela doma na steni, pa ne vem, kam se je izgubila. Po vsej verjetnosti jo je posnel Franc Ileršič (Frjančk) iz Unca.
Posnetek je nastali nekje v okolici Unca, verjetno na gmajni med Uncem in Ivanjim selom, tik pred drugo svetovno vojno, ali prvo leto vojne. Vsaj dve osebi sta bolj “nobel” oblečeni, zato bi lahko sodili, da je bilo to v nedeljo ali kak drug praznični dan.
Kje so že časi ko smo po vaseh in polju lahko videli takšne prizore? V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so jih zamenjale nakladalke, dandanes pa še takrat tako moderno nakladalko težko kje srečaš, sedaj vidiš na polju, okoli vasi, po vaseh le še v plastiko zavite bale sena ali silaže.Medtem ko danes opravi delo pobiranja sena le eden sam, so bili v preteklosti potrebni vsaj štirje ljudje, da so naložili voz sena. Eden je moral skrbeti za živino, če je bil to konj, kot je na tej sliki je bilo mnogo laže, kot če si za prevoz uporabil vole ali krave. Eden, običajno smo bili to otroci, je bil na vozu in je “tlačil” seno ali otavo; eden je z vilami nakladal seno na voz, zadaj pa je bila običajno še grabljica, da je do čistega pograbila seno, saj ni smelo nič ostati na travniku.
Seno smo pobirali v največji vročini. Živino so napadali “brenclji” (obadi) in muhe. Običajno smo bili otroci tisti, ki smo s kakšno vejo odganjali to nadlego z živine, ki je otepala okoli sebe, da bi se te nadlege ubranila. Pogosto so živino obžrle do krvi. Da bi zmanjšali napade te nadlege, smo že doma namazali živino po najbolj občutljivih mestih s salom.
Če je bilo vreme lepo, je vse skupaj še kar šlo. Mnogo težje je bilo, ko se je mudilo, ker se je pripravljalo k nevihti. Če si imel konje (v pretežni meri pa so pri nas kot vprežno živino rabili vole, manjši kmetje pa krave), si še lahko pohitel, konji so stekli; voli in krave pa so kljub priganjanju šle v svojem tempu ne glede na to, da se je pripravljala nevihta, ki bo zmočila posušeno seno.
Pa tudi prevoz po slabih, luknjastih poteh ni bil brez nevarnosti. Voz se je nagibal zdaj sem zdaj tja, da se ne bi prevrnil, ga je bilo treba držati zdaj na eni strani, zdaj na drugi. Po klancih je bilo treba žlajfati.
Nič kaj prijetno ni bilo niti pospravljanje sena doma na kozolec, skedenj ali hišo. Spet so bili otroci tisti, ki so morali tlačiti seno po zaprašenih in s pajkovimi mrežami prepletenih podstrešjih.
Na koncu pa se nismo imeli še kje pošteno umiti; namesto kopalnic so bili le čebri in lavorji ali kakšno vaško korito; kjer so imeli v bližini kak potok, so se lahko umili v njem.
- Neprepoznan,
- neprepoznan,
- Franc Perko, Slivice, naklada seno,
- Lahko bi bila Lucija Ileršič, Unec, poročena Perko.
Slovarček:
- voz držati: na poti z nagibom gornje strani z rokami voz obremeniti (vleči) tako, da se ni prevrnil,
- žlajfati: zavirati voz z žlajfom
- lavor: velika, nizka posoda za umivanje premera približno 60 cm, največkrat iz emajlirane pločevine.
Prispevek je napisal: Franc Perko.
Kraj: Unec
Datum: 1940 ali 1941
Avtor: Franc Ileršič – Frjančk z Unca
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 13. 12. 2016
Oblika: fotografija
Po moje je v ozadju hrib Orlek, slikano pa je iz polja med Uncem in Rakekom – na levi strani ceste, če gremo iz Unca na Rakek.