Skip to content

1938 Selšček – Pobiranje krompirja na Vrhovšci

16. 05. 2014

124100 Naglic_RA__191-024Krištof Kolumb je iz Amerike prinesel mnogo stvari. Poleg koruze, fižola, tobaka in sifilisa tudi krompir. Druge stvari so se hitro “prijele”, predvsem tobak in sifilis, medtem ko s krompirjem ni bilo tako. Kako so Evropejci do tedaj preživeli brez krompirja, si ne znam predstavljati, ker danes ne bi. Pruski kralj je pod grožnjo smrtne kazni zaukazal saditi in jesti krompir. In jo je tudi izvajal. Marija Terezija ni bila tako stroga. Je samo ukazala, ni pa morila.

Na sliki vidimo pobiranje krompirja. Med tem, ko so ga kopali (sklepam da na roke oziroma motiko, lahko pa tudi s plugom na vprego), so ga metali na kup. Ta kup so potem ženske že na njivi prebrale. Debelejšega so stresale v trugo. To je tisti zaboj na vozu, drobnejšega pa so dajale v vreče. Ta je bil za prašiče, debelejši pa za prodajo in za doma. Enak sistem imajo tudi na Dolenjskem. Pri nas smo ga vedno kopali in pustili v vrstah, ga pobirali vsega skupaj in stresali v gajbe. Te gajbe so potem nekje v temi stale nekaj dni, da se je krompir osušil, mama pa ga je potem prebirala. Saj je pa tudi morala nekaj delati, kadar je padal dež. Zdaj obstaja samo ta varianta, kjerkoli, ker se večinoma koplje na plug s konjsko vprego ali pa s strojem. In stroju še na misel ne pride, da bi ga metal na kup.

Moje krompirjeve izkušnje so zelo zanimive. Če povem po pravici, je bil krompir dolga leta moja dnevna mora. Zgodbo je nešteto, opisala bom samo eno. Pri nas je bila mama tista, ki je skrbela za kmetijstvo. Ostali smo bili pomožno osebje. Pred socializmom se je temu reklo dekla in hlapec. Nekoč je morala v bolnišnico na preglede ravno tedaj, ko je bil čas kopanja krompirja. V soboto smo jo šli obiskat: teta Mara, moj sin in jaz. Pa je mama teti Mari takoj naročila, da je treba eno vrsto krompirja skopati na roke, ker sicer s strojem ne bo mogel – zaradi fižola, ki je tam napoto delal, če mene vprašate. Naročila pa je teti Mari zato, ker se jaz spoznam na krompir približno toliko, kot na šport. Se pravi nič. Potem nas je napodila in rekla, naj zrihtamo za krompir. Pa smo šli. Teta Mara je razdelila zadolžitve za naslednji dan in še povedala, da bo prišla zgodaj. Kaj hudiča jaz vem, kaj je zadnjo zgodaj. Najbrž zgodaj zgodaj, če gre ostale dneve že ob pol šestih peš v Cerknico.Sem vstala v ponedeljek že ob petih, kot za na šiht. Ob sedmih je pa prišla in sva šli. Ona je pulila bili, krompirjevko ali kakor koli že rečete tisti zeleni stvari od krompirja, ki iz zemlje ven gleda, jaz sem ga pa kopala. Kot v beton. Je bila trda njiva in se je ponovila zgodba prejšnjih let – potne srage, ki kapljejo v zemljo in kar naprej sem imela v mislih hlapca Jerneja pa tako sem se mu čutila podobna … Ni čudno, da je vse zažgal. Ampak tisto vrsto sva hitro zrihtali. Krompirja obilje, debel pa kot pri norcih. Sem ga pokrila, da ga ni prav vsak videl. Teta Mara je pa glih na obrate prišla in je hotela še vse ostale vrste populiti. Jaz naj pa kopljem! “Ne”, sem se uprla, “je rekla samo eno vrsto!” V sredo sem šla spet mamo obiskat. Najprej je vprašala, če smo skopali krompir.

“Ne, samo eno vrsto.”

“Saj sem vedela!”

“Si rekla samo eno vrsto.”

“Zdaj pojdi pa kar domov, pa bili pokosite in dobite enega, da bo na stroj skopal.”

“Bom jutri prišla.”

“Ni treba nič hodit, krompir skopljite!!!”

Sovražim krompir. Sem kar iz bolnice klicala teto Maro naj se pripravi, pa Sašo tudi, bo kosil bili. Moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje, ni imel nobenega časa, ker je imel grande priprave za gasilsko vajo v petek, 13., in za veselico naslednji dan. Ko sem prišla z vlaka, sta me že čakala teta Mara in Sašo. Smo šli takoj na njivo. Sašo me je vprašal, kako visoko je treba kositi. Sem rekla, da ene deset centimetrov od tal, ker se mi je zdelo, da na sosedovi njivi toliko ven gleda. Jaz sem vzela pa srp in vile, da bom tisto, kar bo pokosil, odmetala stran. Ma je nasekljal tisto zelenje tako na drobno, kot da ga bodo prasci jedli in nisem naredila z vilami sploh nič. Sem morala vse na roke pobrat, pa še s srpom popravljat. In sem godrnjala.

“Saj si rekla deset centimetrov od tal.”

“Ja, pa daj manj.”

“Unle možakar na uni njivi gre čisto do tal.”

“Tisto ni noben možakar, je Bojan. Pa daj še ti do tal.”

Potem mu je pa bolje šlo. Jaz sem pa s srpom žela in teta Mara tudi. Je bil rjast in skrhan srp, pa še od zemlje umazan. Mahala sem kot za stavo, ker ni hotel rezati. Ampak v prst je pa zarezal. Hitro sem se pobrala domov. No, prav hitro ne, je le daleč z njive in še v klanec. Doma sem našla prvo pomoč iz avta. Še dobro ga ga imamo, da imamo tudi prvo pomoč. Potem sem poizkušala malo pod vodo prst umit pa je preveč peklo. Sem šla po cvet. Še dobro, da mama šnops kuha. Sem polila s cvetom, pa ni nič peklo. To že ne bo prav, če ne peče. Sem malo razmaknila rano, pa zlila. Strela jasna! Potem je bilo pa prav, ja. Je peklo k sto hudičev. Iz prve pomoči sem vzela frbant (to je povoj – za nepoučene) in eno gazo v škrniclčku, na katerem je pisalo “sterilno”. Prav da je, si mislim, tako tudi rabim. Pa sem odprla škrniclčk z umazanimi rokami in gazo s prav takimi rokami na prst ovila in še zavila – s frbantom. K profi! Med tem se moj ljubljani sin etc. z gasilskim avtom prevaža po Rakeku in vabi na gasilsko veselico. Jaz pa nazaj na njivo. Pa smo kmalu končali, saj sta medtem, ko me ni bilo, skoraj vse že sama naredila. Ko je prišel potem še sin domov, sem rekla, naj pa zdaj pokaže, kaj se je naučil, če je že opravil tečaj za bolničarja in naj mi povije prst tako kot se gre. Prinesel je eno razkužilo (kot da cvet ni dober) in že vnaprej povedal, da bo peklo. Ja, ja, saj sem vajena. Potem je pa vatko namočil in čisto nalahno drsal po mojem prstu.

“Ma daj, malo bolj pritisni, saj ni tvoj prst.”

“Kje si pa upam, če že sedaj cviliš!”

Kar seveda ni bilo res. Sem si sama spucala in nazaj zavila, kar s flajštrom, ker on bi me prav po dohtarsko in bi imela roko do komolca zavito. Zatem sem poklicala enega, da bi skopal krompir na stroj in je obljubil za četrtek. Takrat je klical, da ne more, da bo v soboto. V petek je cel dan dež padal, tako da v soboto ni bilo nič. V petek je tudi mama že prišla domov in vzela zadeve v svoje roke. Se je zmenila za torek. V torek je bil pa krompir skopan in pobran v dvajsetih minutah. So hodili ljudje na tisto njivo s košarcami kot za veliko soboto k žegnu. Potem ga je sam še sin s traktorjem zapeljal v skedenj, da ga je mama lahko ves naslednji teden prebirala.

Naglic_RA_921-001Trugo smo že spoznali v Kurji dolini. Tista je bila bolj namenjena žaganju. Ta pa je pripravljena za prevoz kmečkih pridelkov. Poleg krompirja še za peso, repo, lahko tudi koruzo ali jabolka. Sem pa razočarana nad Slovenskim etnološkim leksikonom, ki besede truga, kot sredstvo za prevoz pridelkov, sploh ne vsebuje. Še dobro, da obstajajo Stare slike, saj je bila na tej strani že večkrat predstavljena tako v sliki kot besedi.
Naglic_RA_921Izmed vseh pletenih košar so le-te na sliki najbolj razširjenje. Poleg pobiranju krompirja, služijo še vsem ostalim namenom: pobiranju drugih pridelkov, od sadja do zelenjave, jaz imam v eni od njih trske, nekateri jih imajo za okras in so v njih suhe rože, ob koncu poletja lahko vanje zložimo tudi pridelke, kot so okrasne bučke in koruza pa še kaj in jih postavimo pred hišo za okras. Pustite domišljiji prosto pot.

Košare pa Ribnčan prodaja. Res ne hodi več od vrat do vrat, ga pa najdete skoraj na vsaki tržnici. Pa košar tudi ne plete več sam, mu jih Kitajci.

Slovarček:

  • truga: zgoraj odprta, zaboju podobna priprava na
    kmečkem vozu za prevoz drobnega, sipkega materiala
  • škrniclček: majhna papirnata vrečka
  • k profi: kot profesionalka
  • cvet: to je tisto, kar pri žganjekuhi najprej priteče in se uporablja za razkuževanje ran, mazanje, če imate revmo, samo za zunanjo uporabo

Kraj: Selšček
Datum: 1938
Avtor: Peter Naglič
Zbirka: Slovenski etnografski muzej in Matjaž Šporar
Skenirano: 6. 5. 2013 (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka

8 komentarjev leave one →
  1. Janez permalink
    16. 05. 2014 07:30

    Joj, joj, s srpom na njivo krompir kopat, tega v Begnah nismo počeli. Bo treba kakšen tečaj naredit in pokazat kako to gre.

    Všeč mi je

  2. Breda permalink
    16. 05. 2014 09:14

    Na tej njivi niso otroci nič pomagali? Mi, v Blokah smo morali. Ko je ata s plugom vrgel krompir ven, ga je potem z matiko lepo ven izbrskal, tako da je bila za njim lepa polna vrsta. Ostali smo zadaj pobirali. Ker pa smo bili otroci (vsaj jaz) premajhni, da bi vlačili sabo tiste velike košare, smo ga premetavali v sosednje vrste, tako, da je mama lahko pobirala samo v eni vrsti in se ji ni bilo treba s košaro premikat po njivi. Ne vem, če je bilo to kaj hitreje pobrano, smo pa bili otroci lepo zaposleni. No, kasneje, pa nam je ata sam naredil košarce, vsakemu svojo velikost, Moja je bila prav luškana, čeprav se meni ni zdela takooo majhna. Ja, mi nismo imeli košar od Ribničana, saj je ata vse znal sam naredit. Tako nam je naredil tudi smučke, pa voziček za punčke, kakor tudi naprimer okna za hišo, pa kolesa za vozove, pa “jermičke” za vole , grablje in še marsikaj. To je delal pozimi,ko je bil na kmetih najbolj čas.

    Všeč mi je

  3. Ivanka Gantar permalink
    16. 05. 2014 12:37

    Ja, Breda, tudi pri nas smo ga otroci pobirali. Ga še. V košaro, iz košare smo ga stresali v gajbe, te je pa potem odpeljal voz in kasneje traktor domov.
    Janez-s srpom sem žela bili, ne kopala kormpir. Ko bo pa letošnji na vrsti za skopat, pa lahko prideš pokazat. Ne bom nič jezna.

    Všeč mi je

  4. Vlado Prevoršek permalink
    16. 05. 2014 18:51

    Gospa Ivanka, hvala za čisti užitek ob branju vaših prispevkov, zakon ste!!!!!!

    Všeč mi je

  5. bredasikkens permalink
    16. 05. 2014 22:44

    Ja, Janez kar naredi kaksno delavnico za kmecka opravila. Mislim, da ti bo marsikdo hvalezen. Moj kandidat zetor je pred 2 letoma naredil izpit iz pluzenja z enim konjem….
    Letos pa je kupil 3 hektare zemlje…Sedaj caka, da bodo Shetlanderji zrasli in tasca sla v penzijo…

    Všeč mi je

  6. Ivanka Gantar permalink
    17. 05. 2014 19:38

    Hvala, gospod Vlado! Zelo dobra vzpodbuda za naprej!

    Všeč mi je

  7. Janez permalink
    18. 05. 2014 08:29

    Erik- zetor naj kar pride, ga bom marsikaj naučil (jezik ni problem), pri nas je kar nekaj starega orodja.

    Všeč mi je

Trackbacks

  1. 1965 Begunje – Pod Dolgim klancem | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: