1965 Begunje – Pod Dolgim klancem

Če sem vam že povedala, kako smo pobrali krompir, je prav, da veste tudi, kako smo ga vsadili. Pred desetimi leti je bil april deževen kot le kaj. Bilo je skoraj kot v džungli – dvakrat na dan dež, največkrat pa kar nekaj dni skupaj. Komaj nam je uspelo preorati njivo in potem se je začela deževna doba pa z nadaljevanjem dela ni bilo nič. Zaradi tega se ni nihče preveč sekiral, razen naše mame. Potem jo je hodil pa še sosed dražit, da je njihov krompir že zunaj. Ja, sem enkrat rekla, naš je tudi še zunaj.

En dan sem prišla iz službe, pa je imela mama že ves krompir po gajbah naštiman, da bo šla sadit. Samo še Sebastjana je čakala, da bo sfrezal njivo. V zadnjem kraju je pa grmelo. In kadar tam grmi, je gvišen dež. Ko je Sebastjan prišel, še pojedel ni dobro, ga je že nagovarjala, naj gre sfrezat. Naj še povem, da mi nimamo ta pravega traktorja, temveč TV 450. To ni kakšen bosanski televizijski kanal, to je Tomo Vinković. Bolj kot traktor ena igrača.

Ne grem frezat, je rekel Sebastjan, ker ne bom nič naredil. Je mokro, freza je prelahka.

Pojdi probat.

Bo Franci s traktorjem. Sem se že zmenil.

Kdaj pa?

Jutri, če ne bo dež.

Jutri je dež napovedan.

Prav, bom pa šel, samo potem ne boš godrnjala, če bo frezo v luft metalo.

Začel se je preoblačiti. Komaj si je obul pol levega čevlja, se je vsulo kot iz pi…, kot iz pipe. Da vas ni sram! Ni bilo treba iti frezat. Ta dan. Je moral pa v soboto. Ravno je sfrezal in se je mama odločila, da gre Tonetu rečt, če gre krompir sadit na stroj, ko se je ponovno ulilo kot iz … saj veste kje. Zatem je bil dva dni mir, ko smo bili za OF frej, pa je že od zjutraj hodila v škornjih in v halji po kuhinji ter hodila gledat, če Tone sadi krompir. Ob pol desetih ni več zdržala in je telefonirala. Oglasila se je Tonetova žena, ker je on še spal. Potem je spet hodila gledat, če že sadi. Ob pol enih je bilo pa meni tega dovolj in sem jaz telefonirala Tonetu. Se je spet oglasila žena.

Dober dan. Kje imate moža?

Južna.

Povejte mu, da gre takoj po južni krompir sadit, ker zdaj imam pa tega dovolj. Naša mama že cel teden v škornjih pa v halji tule po kuhinji hodi in čaka. Zdaj sem pa že jaz živčna.

Ni minilo deset minut, zvoni telefon. Tonetova žena.

Naš se že pripravlja.

Prav! Mi smo pripravljeni že cel teden.

Preden sva s Sebastjanom obula škornje, da bi peljal krompir na njivo s traktorjem, ga je mama že speljala s karjolo. Pa smo končno vsadili tisti krompir. Sem ga bila sita, še preden je zrastel.

Potem je pa začel padati dež in je kar padal, pa padal, pa padal … En dan sem pogledala z balkona, se ravno na njivo vidi in sem imela kaj videti. Voda je stala kot v Cerkniškem jezeru. Se je naučil naš krompir plavati. Potem je zrastla tam ena posebna sorta. Temu se reče gensko spremenjen krompir. Namesto kali je pognal plavutke. Lahko bi ga na jezeru sadili in ko bi dozorel, bi sam na vrh priplaval, mi bi ga pa samo z mrežo polovili, kot ribe. Samo potem iz tega ni bilo nič, ker je bila naslednje leto pa taka suša, da na jezeru ni bilo vode.

Susmanov ata gre na njivo. Na voz je naložil brane, dva otroka, ki bosta verjetno za obtežitev in vrečo. Najbrž gre sadit krompir!