Preskoči na vsebino

1956 Rakek – Panorama

30. 09. 2022

Redka slika Rakeka z unške strani. V sredini izstopa Gabrenjeva hiša. Za cerkvenim zvonikom je Domiceljeva trgovina. Pod pretežno jasnim nebom se križajo žice električne napeljave. Na njivi raste koruza, lahko je tudi kaj drugega, ker slabo vidim. To daje slutiti, da je pozno poletje. Letnico nastanka fotografije sem ugibala na podlagi dveh podatkov. Slikal je Jože Žnidaršič, ki je fotografsko dejavnost v Cerknici začel leta 1953. Cesta Rakek – Unec je bila asfaltirana leta 1962 in je bila na sedanji trasi zgrajena že leta 1881. Na sliki je še makadam.

Za obdobje med leti 1953 in 1962 sem izbrala nekaj pomembnejših dogodkov na Rakeku. Leta 1956 se je zaradi epidemije paralize pouk pričel šele 15. septembra. Tega dne je bila na Rakeku ustanovljena nepopolna osemletka, druga v ljubljanskem okraju. V petem in šestem razredu je bil uveden predmetni pouk: nemščina, matematika, zemljepis, zgodovina, slovenščina, srbohrvaščina in ročna dela. Poučevali so po predmetniku za nižje gimnazije. Vpisanih je bilo 183 otrok. Julija 1957 je pri gradnji športnega parka sodelovala mladinska delovna brigada. Sedemdeset članov je bilo nastanjenih v šolskih prostorih. Oktobra istega leta je pričela v novi šoli obratovati mlečna kuhinja, ki jo je vodila Majda Arko, kasneje Lenarčič. Tople malice sta pripravljali Rajčevičeva in Mazijeva. Ustanovljeno je bilo Okrajno sodišče na Rakeku. Pod vodstvom dr. Franceta Habeta se je sestal iniciativni odbor za ustanovitev jamarskega društva na Rakeku. Naslednjega leta je bila ustanovljena Glasbena šola Frana Gerbiča. Odprli so prvo samopostrežno trgovino. Prvič so uporabili pantakan za zatiranje koloradskega hrošča. Leta 1960 so razširili pokopališče in rodila sem se jaz. Tretjega julija 1963 so odprli moderen bencinski servis. Rakek je imel 1442 prebivalcev. Leta 1962 so asfaltirali cesto Unec – Rakek, ukinili oddelek prometne milice in zaprli Čevljarsko zadrugo.

Kar se pa koruze na njivi tiče – z njo nimam problemov. Težave mi povzroča krompir oziroma mi jih je nekdaj. Eno leto je mama celo dopoldne kopala krompir, da ga je le. Ne počakat, da bi prišla midva – en iz šole in en iz službe – domov. Ko sva prišla, je pa rekla, če ga greva pobrat. »Kdor ga je izkopal, naj ga pa še pobere,« je rekel sin. »Prav,« je rekla mama, »potem mi pa samo traktor na njivo pelji, da ga ne bom v karjoli vozila.« Saj sva ga šla potem tudi pobirat in ko smo vsega pobrali pa mama pravi: »Zame pa za teto Micko ga bo zadost!« »No, Sebastjan,« sem rekla jaz, »midva ga bova šla pa kupit.« Je kar naprej jamrala, da tisto leto krompirja pa ni. Smo ga pridelali samo 450 kil, ampak smo ga vseeno tristo kil prodali, pa ga imamo še vedno tristo kil. Ne me vprašat kako. Najhujše pa je, da je bilo povsod dovolj krompirja, sam pri nas, pa pri sosedu ne. Kaj hujšga! Dva največja kmeta v ulici, pa brez krompirja!

Viri:

  • Gantar, I. Rakek. Ljubljana: Založba Mladika, 2005.

Kraj: Rakek
Datum: 1956
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Ivanka Ileršič
Skenirano: 17. 5. 2022
Oblika: fotografija

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: