1955 Lož – Večerno napajanje

Pred vojno je bila živina pri vsaki hiši. Bogatejši so imeli krave konje in vole, revnejši pa ovce in koze. Moj oče je vedno rekel, da je bila koza “tәbuzga” krava. Včasih ni bilo toliko živinozdravnikov kot sedaj in so ljudje živino kar sami zdravili.

Pomagali so si s čaji, podobno kot pri ljudeh. Pri driski so si pomagali z zeliščem kačjim pikom, iz katerega so skuhali čaj. Pri poškodbah so živino mazali s polhovim oljem, s cvetom – prvim žganjem, ki priteče iz kotla, petičevjem (slezenovec) iz katerega so tudi kuhali čaj za izmivanje ran ali naredili mazilo. Ko je imela krava teleta, so ji skuhali laneno seme, da se je lažje izčistila, nekateri pa so skuhali liter črnega vina.

Kravam so parklji, kljub temu, da so jih dvakrat na dan gnali na vodo, vseeno nekoliko zrasli. Lorškova mama jih je porezala kar z ročno žago, drugače pa obstajajo klešče za ščipanje parkljev, dleta in pile, s katerimi se poravnajo ostrejši robovi. Krave so pri Lorškovih uporabljali za vsa kmečka dela, vozili so seno, drva, gnoj. Gospa Magda se spomni, da sta z mamo, preden je krava imela teleta, peljali gnoj dvanajstkrat v enem dnevu v Stari trg na njivo (1 km).

Po vojni, posebno, ko je začela obratovati Kovinoplastika ali njene predhodne delavnice, so se ljudje začeli zaposlovati in prodajati živino. Gospa Valči Vikotova se kot majhna deklica spomni, kako je njena mama čakala, da so kmetje peljali napajat živino, ki je za sabo pustila svoje iztrebke in jih takoj pobrala. Sosed Ivan iz nasproti stoječe hiše je moral v Vilkotovo “gaso” zapeljati voz in tam pripeti konje, ki so vedno pustili zelo zaželjene iztrebke, čiste, brez slame ali žaganja. Nanje so čakali tudi drugi sosedje, zato ni bilo dobro izgubljati časa. Cesta in “gase” pa so bile čiste, klub temu, da se je po njih sprehajala živina.

Mama Micka žene zvečer napajat krave na zgornjo “štirno”, v rokah drži “gajžlo”, če bi morala kakšni neubogljivki dati fizično lekcijo. Pa ni bilo treba delati velike sile nad njimi, ker so krave poznale pot, način odhoda in prihoda nazaj.

“Gajžla” je priprava za tepež, sestavljen iz palice in kitke, spletene iz usnjenih trakov.

Mnogo vojnih in povojnih vdov je celo življenje nosilo črno obleko in prav tako naglavno ruto, le predpasnik so si morda nadele nekoliko svetlejši, z drobnimi belimi pikicami na črni podlagi. Zato tudi mlajše ženske niso izgledale prav mlade.