1920 Lož – Štirna v Ložu

Vodnjak in hiše v Ložu

Zidan vodnjak iz  leta 1876 z nihajnim pogonom z utežjo stoji sredi Loža ob glavni cesti.  Skupaj z vodnjakom iz Starega trga sta edina tovrstna vodnjaka v Sloveniji in predstavljata izjemno tehniško dediščino.

Vodnjak v Ložu je bil deležen temeljite obnove v letu 2006, tisti v Starem trgu pa še tiho čaka, da pride na vrsto.

Hiša desno od vodnjaka je Fižolkova. Ta ima okrogle line. Hrib v ozadju je Tolsti vrh.

____________________________________________________________

Lož je bil do nedavnega mesto, torej  je imel tudi svojo oblast. A Loški meščani svoje mestne oblasti niso jemali preveč resno, pa tudi oblast je delovala bolj po svoje. Na ta račun se je ohranilo kar nekaj anekdot in eno, vezano na ta vodnjak,  je Drago Kolenc v svoji knjigi zapisal tole:

Loški zaporniki so bili pogosto več zunaj zapora kot pod ključem. Neredko so jih uporabljali za razna dela v mestni komunali. Tako je neki Vinko s Poljan v spremstvu starejšega policaja vsak dan s cizo tovoril vodo iz mestnega vodnjaka. Ko ga je nekega dne popadla želja po manj vodeni pijači, je s tovorom zdirjal do bližnjega Starega trga. Preden ga je zasopli paznik dohitel, si je dal postreči z litrom vina, policaju pa je svoje dejanje pojasnil takole: ” Kaj še nikoli niste videli konja, ki bi se splašil?”

____________________________________________________________

Štirna	Vodnjak – štirna, je deloval s pomočjo vodne črpalke na nihalo. Letnico postavitve razberemo na kovinski zastavici na vrhu pločevinaste strehe. Z napeljavo vodovoda v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je vodnjak čez čas prenehal delovati. Posamezniki pa so na to štirno hodili po vodo tudi še po letu 1975. Posebnost vodnjaka je njegov zanimiv način črpanja vode. Ročico z utežjo v obliki krogle je bilo treba premikati levo in desno ali, kot pravijo Ložani  kalat, da je skozi kovinsko pipo v okroglo kamnito posodo pritekla voda. Od tam je odtekala v večje podolgovato korito, v katerem so napajali živino. Na tabli je napis: PREPOVEDANO  napajati vprežno živino pod kaznijo 3 kron.  Kasneje je tabla stala ob vodnjaku na  visokem kamnitem stebru vse do razširitve ceste, ko so ta steber skupaj  z napisom odstranili. Po vodo so ženske prvotno hodile z lesenimi škafi, ki so jih s pomočjo svitkov nosile na glavi, kasneje pa tudi z vedrom (ajmarjem). Kadar so želeli napolniti  cisterno (lajto), so vodo kalali oz. črpali preko kovinske cevi, ki je nameščena višje. Pred tem so spodnjo cev zamašili.
Kamnito korito za napajanje živine.	Hiša zadaj je Rajdkova, krita je še s slamo.Line so zanimive  oblike romba. Notranji prostor za linami, ki so mu pičlo svetlobo nudile  line, se je navadno imenoval podstražәk.

____________________________________________________________

Viri:

• Janja Sterle
• glasilo Obrh, Letnik 8, april 2007, št. 1
• Drago Kolenc, Dober dan, Krpanova dežela, Postojna 2006, stran 98

Kraj: Lož
Datum: 1920 (ocena)
Avtor: Rado Kregar
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, zbirka: Rado Kregar;F0000258 
Skenirano: 4. 8. 2011
Oblika: skenirana datoteka