1971 Postojna – Vozi me vlak v daljave
Razen če ni žleda, snega ali hude vročine.
Slika je nastala na začetku sedemdesetih let (1970 ali 1971) prejšnjega stoletja na progi Rakek – Postojna. Poleg obstoječega železniškega ajnšnita kopljejo še enega, za avtocesto.
Gradnja avtoceste, prve celo v tedanji skupni državi SFRJ, se je začela maja 1970, za promet pa so jo odprli dve leti in pol kasneje. Slovenija se je takrat z odsekom dolgim nekaj več kot 30 kilometrov postavila ob bok drugim dvajsetim evropskim državam, ki so že imele avtocestno omrežje v skupni dolžini 17.500 kilometrov.Za priključkom Unec se je začel del, ki se je končal s priključkom v Postojni in je bil dolg 10,820 km Gradbeno je bil najtežji. Večji del poteka ob železniški progi. Na odseku so bili zgrajeni:
- 2 nadvoza za železniški križanji v dolžini 109,95 m;
- 4 podvozi v skupni dolžini 26 m;
- 5 nadvozov v skupni dolžini 320,5 m;
- 1 most v dolžini 12 m;
- viadukt Ravbarkomanda v dolžini 591,4 m (desni) in 545,6 m (levi), kjer doseže avtocesta tudi najvišjo nadmorsko višino na tem delu (610,75 m).
Pa ni gradnja avtoceste to, kar me je na sliki pritegnilo. Vlak je tisti. Skupaj sva doživela nešteto prigod, ki so mi ostale v trajnem spominu. Slabe malo bolj trajnem.
Živemu človeku se vse pripeti, mrtvemu pa samo še jama, pravijo. Neko zimo sva šla s sinom z vlakom v Postojno. Običajno sva šla z avtom, takrat je bilo pa toliko snega pa ledu, da sva šla raje na vlak. Saj, odkar smo se osamosvojili, so vlaki točni kot švicarska ura. Ko sva se vračala iz Postojne, je prometnik napovedal, da ima vlak deset minut zamude. To se je potem razvleklo na dvajset minut. V Postojni vedno piha burja in mraz je bil peklenski, no, ja – bolj sibirski. Nos sem imela tak, kot najbolj zapita pijandura. Ko je vlak prišel, se niso odprla nobena vrata, ker so bila zamrznjena. Ena pa so bila odprta, ker pa se niso dala zapreti iz istega razloga. Jasno, da smo vsi planili na tista vrata in to je povzročilo dodatno zamudo. Potem se prikaže sprevodnik in hoče videti karte. Ker sem bila jezna zaradi zamude, pa tudi tečna postanem, če me zebe, gobec se mi je pa že odtajal, ker je bilo na vlaku kar prijetno toplo, sem mu zabrusila:
“Ne pokažem karte, ker po vašem voznem redu sem jaz že doma!”
Sprevodnik pa mi je odvrnil: “Nimaš pravega voznega reda.”
Sin pa se je delal, kakor da nisva skupaj, ker ga je vedno sram, kadar jaz gobec otresam. Zatajil me je, tako kot Cankar svojo mater. Kaj hočemo – usoda slovenske matere.
Slovarček:
- ajnšnit: vsek, npr v skalo
Viri:
Kraj: malo pred Postojno
Datum: 17. 7. 1971
Avtor: Janko Pleterski
Zbirka: Karel Rustja
Skenirano: 10. 12. 2014
Oblika: negativ 135
RSS - Posts
Je prav zabavno, kadar se take reči dogajajo drugim (mamam)…
Če se ne motim in kot poznam to traso proge je ta izkop namenjen novi trasi proge. Na tej sliki je levi, še prevozni železniški usek, danes brez tirov in je v njem strelišče za športno strelsko društvo. Na tej sliki vlak prihaja iz smeri Rakek in je takoj za tem svežim izkopom tisti železniški nadvoz nad avtocesto in staro cesto, ko se peljemo po stari cesti iz smeri Postojna proti Uncu. Levo, nedaleč (par 100m) od proge in t.i. Gomulje pa je Kolešivka.
Drži, gre za železniški usek, kjer danes vozijo vlaki. Pogled fotografa je v smeri Unca/Rakeka in če na ta dan ni bilo kakšnih posebnosti v železniškem prometu, bi morala gomulka peljati proti Rakeku. V smeri Ljubljana-Sežana imamo dvotirno progo: levi in desni tir. Levi je namenjen za vožnjo v smeri Ljubljana-Sežana, desni pa za smer Sežana-Ljubljana.
To vse drži tam kjer je sedaj železniški most so bile prej rampe ki so se imenovale po domače Lukcove rampe po Lukcu ki je tedaj živel v čuvajnici kasneje se je preselil v Begunje tam sem poznal vse čuvaje ki so odpirali in zapirali rampe dokler ni bil zgrajen most in avtocesta ter stara cesta pod njim
Hvala lepa za dopolnitev.