1940 Markovec – Renkoč maln

Vsako jesen so na Dolenjih Poljanah ženske in otroci nabirali plodove makunc, če jih je le kaj bilo. Dobro so ji posušili na krušni peči, da so bili čisto trdi in potemneli. To so potem nesli mlet na Vrhniko ali v Markovec ter tako dobili makunčevo moko, ki so jo uporabili za makunčev ali pa za pisani kruh. Makunčev kruh iz čiste makunčeve moke, ali vsaj pretežno iz nje, je bil črn in trd, sladkastega okusa in precej grob, pisani kruh pa je bil boljši, ker so na »blek« testa iz pšenične moke dali plast makunc oziroma makunčevega testa ter to skupaj zvili kot potico in tako dobili pisan kruh. Tako so prihranili nekaj pšenične moke, če pa so makuncam dodali še kaj, mogoče žlico smetane ali celo sladkorja, je to res malo spominjalo na potico. V sili in pomanjkanju so tudi makunce branile pred lakoto, čeprav je bilo – pravijo – potem včasih težko iti na stranišče …

Na Klancah so pred leti takole pripovedovali:

»Makunce so nabieralə tla okulə, rdieče zarnu pride, ku kašnə drobni lajšnəkə, precaj debieljə ku bəzəg; nebralə, pošüšlə, zmlajlə, pual so pa pjeklə tə pisan krəh, še mal cukra umajs… Je blu kə potica. So səmlájlə, de je bla muoka ku rožíčə. Otruacə pa jejlə!«

V Markovcu pa se je mlinarjev sosed takole spominjal svojih srečanj z makunčevo moko:

»Makúnčavo muoko so u-Bajləm malnə imajlə. Se je mierco uzielu, ku so nosilə məlt, narveč Polancə, Zguorajnə in Zduolajnə. Sva šla s sosajdavo punco  ze kure iskat u-malən, pa sva še malu makúnčave muoke pokušála. Je blu táku, ne sladkú ne kislu. Pual so pa tisto muoko poparlə, taku ku rožiče, pa po bliekə nemazalə, pa zvilə. Ku je blu pečjenu, je bieu tak pisan krəh…«

Tudi na drugem koncu Markovca se spominjajo, kako so po drugi svetovni vojni otroci skupaj z materjo nabirali makunce in potem jedli makunčev kruh, ki je bil trd in črn, a so ga vseeno vsega snedli, ker v tistih časih pomanjkanja drugega pač ni bilo.

Sama sem kot otrok nekajkrat pokusila makunčev pisani kruh, ki ga je spekla stara mama in všeč mi je bil njegov sadni okus. Komaj sem čakala, da pojdem spet na Poljane, pa me makunčev kruh seveda ni vedno čakal … Ali pa se mi samo zdaj zdi, da je bil tako dober, ker ga je dala stara mama, ki sem jo redko videla in ker je vse že tako daleč?? Nimajo ga vsi v dobrem spominu, zamerijo mu, da so bile makunce grobo mlete, kruh pa trd in raskav. Nekaterim drugim pa se je zdel slasten – skrivnost je najbrž v razmerju makunčeve in pšenične moke ter dodatkih maščobe in sladkorja, mogoče tudi v postopku priprave, zagotovo pa tudi v vsakokratni stopnji lakote in pomanjkanja, saj se ve: lakota je najboljša kuharica.

Ne vemo, kdaj so naši predniki makunce vključili v svojo prehrano, domnevamo lahko, da najbrž še v sivih in davnih nabiralniških časih, ko še niso znali niti kuhati niti peči. V modernih časih po drugi svetovni vojni pa so utonile v pozabo, saj je bilo kmalu dovolj druge lažje dostopne in bolj izdatne hrane. Zdaj so makunce zanimive le še kot predmet nostalgije po »dobrih« starih časih, mogoče pa tudi kot sestavni del eksotične lokalne turistične ponudbe. Vendar je slednje na malce majavih nogah iz dveh razlogov: ne rodi vsako makunčevo drevo in tudi ne vsako leto, če pa že, je treba pri obiranju prehiteti ptiče in polhe, torej so surovine za ta kruh omejene in težje dostopne. In drugi razlog: daleč naokoli ni videti nikogar, ki bi se mu ljubilo ubadati s tem … Ali pač? Saj pokusili pa bi grižljaj makunčevega kruha vsaj enkrat v življenju tudi vi, ali ne? Že zato, ker je tudi vedenje in znanje o njem del naše kulinarične dediščine.