1962 Markovec – Janežičev mlin ali Renkoč maln?

Brez te fotografije bi bila zbirka posnetkov terenskega dela etnologov Slovenskega etnološkega muzeja v letu 1962 kar malo manj vredna: na njej je Janežičev mlin, po domače Renkoč maln v Markovcu, ki ga je posnela Fanči Šarf.

Gre namreč za domnevno najstarejšega od mnogih mlinov na Obrhu in to v njegovih zadnjih letih. V knjigi Janeza Kebeta Loška dolina z Babnim Poljem iz leta 1996 namreč najdemo na strani 475 navedbo, da je že leta 1606 v mlinu, ki je danes Renkoč, živel Jurij Ravšelj (Rambschell).

Tukaj je Renkoča hiša obnovljena, kdo ve kolikič že, podzidana in povišana. Zadaj se vidi žaga. O tej hiši smo na Starih slikah že precej pisali. Prvotna zgradba mlina se še da slutiti, čeprav ne zlahka. Nova hiša, ki je zdaj ta stara, se nahaja čez cesto. Lastniki mlina so namreč pred vojno postavili novo hišo, pozneje pa so si njihovi nasledniki naredili bivališče spet nad mlinom.

Med obema večjima oknoma je na pročelju hiše moč slutiti zidno nišo, v kateri so imeli lesen kip sedečega bičanega Jezusa, hišnega varuha, redko in neprecenljivo ljudsko umetnino. Kipec je bil manjši, a zelo podoben tistemu iz cerkve na Gorenjih Poljanah in delo istega rezbarja. Ker so na kipec v niši sedali golobi in ga metali na tla, so ga domači prenesli v hišo in postavili na kredenco. Ko so leta 1953 za novo leto še bivali v hiši čez cesto, je začelo v tej stari hiši goreti, ker se je vžgala električna žica, ki je počasi tlela, ne da bi kdo od lastnikov slutil grozečo katastrofo. Žica je tlela tako dolgo, da je prišla prav do kipca, ki je stal na kredenci – potem pa sama od sebe ugasnila! Stoletja stari kipec, ki je bil postavljen za hišnega varuha, je srhljivo dobesedno izpolnil svojo vlogo, je pa za vedno ostal od ene strani ožgan.

Hiša je na dobro premišljeni lokaciji ob bregu tako, da stanovanjskega dela ne ogroža višja voda ob spomladanskih in jesenskih nalivih.

Pred vrati so mlinski kamni, morda odsluženi, morda samo čakajo na obnovo (se reče temu postopku klepanje tako kot pri kosi, kajneda??) Zadaj se vidi leseno mlinsko kolo, ob vratih pa sedi obiskovalka ali stranka, za njo je ob steno prislonjeno žensko kolo, mogoče znameniti rogavec, za katerega so delavke v bližnji tovarni varčevale vse leto, da so ga lahko kupile. To je bil navadno prvi nakup po letu službe, ki je omogočil lažjo in hitrejšo pot na delo, saj avtobusov ni bilo in tudi, ko so že bili, se ni bilo mogoče preveč zanašati nanje. Je ženska kar na paketntrogarju ali bilaunci pripeljala vrečo žita in zdaj čaka, da bo zmleto, medtem pa se pomenkuje z mlinarjem?

Kajti v vratih stoji Renkoč atek, mlinar, Maistrov borec, pravi očak, s katerim je morda prav na tej klopci rad posedal in modroval Oton Župančič, ko je v letih 1933 in 1934 prihajal na oddih v bližnjo Koča vas. Renkoč atek je bil visok in slok, na glavi je nosil klobuk, sprano bombažno srajco, ki je bila še bolj svetla zaradi prahu od žita in moke, pa hlače z naramnicami in na nogah trpežne usnjene čevlje, visoko zašnierane in dobro namazane z lojem, na katerega se je nabrala plast belega prahu. No, nekaj podrobnosti samo predvidevam, kajti na sliki jih ni videti, na primer to s čevlji, Renkočega atka pa tudi nisem videvala tako pogosto, da bi si natančno zapomnila njegov videz … Se pa dobro spomnim prizvoka v glasu, ko je kdo omenil: “Rjenko je rieku …” Način, kako so to izgovorili, je jasno izražal, da če je Rjenko nekaj rekel, je to neizpodbitno res. Daleč naokoli so ga vsi poznali, mu zaupali in zelo spoštovali.

Slovarček:

• kajla: zagozda
• paketntrogar: prtljažnik
• zašnieran: zavezan z vezalkami
• rogavec: rogovec, kolo znamke Roga
• bilaunca: balanca, krmilo bicikla

Viri:

• Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Poljem, zal. Družina, Lj. 1996
• Milena Ožbolt: Andrejeva stopinja, zal. Kmečki glas, Lj. 2004

Kraj: Markovec
Datum: 1.-15. 8. 1962
Avtor: Fanči Šarf
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/040
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka